PIRAN – Homer v epu Odiseja pripoveduje o dogodivščinah, pogumu in zvitosti junaka, ki se s svojim ladjevjem vrača iz trojanske vojne domov v Itako, a šele po dvajsetih letih, polnih ovir – od enookega Kiklopa in čarovnice Kirke do pošastnih siren Scile in Karibde –, končno stopi na rodna tla. Tam se mora dodatno potruditi, da ga njegova Penelopa, ki jo obletavajo snubci, sploh prepozna.
Zgodb o ljudeh, ki so se podobno kot Odisej iz vojn vračali domov in ob tem doživljali marsikaj, tudi med Slovenci ne manjka. Niso sicer tako stare, a jim zato ne manjka vznemirljivosti in pustolovstva. Kot pravi Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, gre za zgodbe iz pričevanj Slovencev, ki so se še zlasti kot vojaki pa tudi taboriščniki, izgnanci, mobiliziranci in še kaj v kruti zgodovini znašli na različnih koncih sveta. Ko so se zgodovinski viharji umirili, so se podali na pot proti domu. Naši zgodovinarji take ljudi in njihove usode zadnja leta pridno beležijo ter predstavljajo v vseslovenski muzejski akciji, ki jo je spodbudil Muzej novejše zgodovine Slovenije. Ta je pripravil obsežno razstavo z naslovom Pot domov, sledili pa so mu še Šolski muzej Slovenije, Posavski muzej Brežice, Muzej v Slovenj Gradcu in še kateri. Te dni pa šest zgodb z nemalo Homerjevega pridiha, ki so jih doživeli pomorci, predstavlja še Pomorski muzej Sergej Mašera Piran.
Rešile so jih kletvice
»Življenje pomorščakov je sicer tesno povezano z odhajanjem od doma in vračanjem, a vojne so marsikomu onemogočile običajno vrnitev. Zaradi vojn so se znašli še dlje od doma, v drugi deželi. Bili so v ujetništvu, morda na strani sovražnika oziroma tam, kjer prej sploh niso pričakovali,« pravi kustosinja za etnologijo in muzejska svetovalka Bogdana Marinac, ki je avtorica razstave.
Zgodbe pritegnejo toliko bolj, ker gre za slovenske pomorce, ker je bil pomorščak tudi Odisej in ker so na poti domov tako kot on morali premagati marsikatero oviro. Tudi njihovo življenje je nemalokrat viselo na nitki.
Med njimi je v času prve svetovne vojne najdlje, na drugi konec sveta, na Kitajsko, usoda popeljala podčastnika avstro-ogrske vojne mornarice Antona Lipovža. Rodil se je leta 1892 v Batujah v Vipavski dolini, leta 1912 so ga vpoklicali v avstro-ogrsko vojno mornarico in še pred koncem šolanja v Pulju se je moral zaradi balkanskih vojn vkrcati na križarko Aspern. Nato so ga premestili na križarko Kaiserin Elisabeth, ki je leta 1913 odplula v vzhodno Azijo. Avstro-ogrske vojaške ladje so se sicer v glavnem zadrževale v Jadranu in Sredozemlju, a so nekatere plule tudi na druge celine in celo okoli sveta. Tako je ta monarhija s svojo vzhodnoazijsko floto imela vedno vsaj eno vojaško ladjo tudi na Daljnem vzhodu. Z njo si je prizadevala zagotavljati svoje imperialistične, politične in gospodarske interese.
Zadnja, ki je odplula na Daljni vzhod, je bila prav križarka Kaiserin Elizabeth. Anton Lipovž je na njej dočakal prvo svetovno vojno in se boril na strani Nemčije proti Japoncem ter Britancem. Ladja se je uspešno bojevala, a ko ji je novembra 1914 zmanjkalo streliva, je poveljnik ukazal, naj jo razstrelijo. Posadko so zajeli in odpeljali na Japonsko. Lipovž je bil najprej zaprt v nekem templju, nato pa v taborišču, kjer so bili med ujetniki različnih narodnosti tudi Hrvati in osem Slovencev. Ob koncu vojne in razpadu Avstro-Ogrske so pričakovali, da jih bodo končno spustili, tako kot so Čehe, Poljake in Nemce, a se je zgodilo šele decembra 1919, in še to po naključju. Zanje se je zavzel neki profesor tujih jezikov iz Beograda, ki je med tem, ko sta dva ujetnika delala na vojaški akademiji v Tokiu, po naključju slišal njune dalmatinske kletvice. Posredoval je zanje na francoskem veleposlaništvu. Sledila je dolga pot z vlakom in ladjo s postanki v Šanghaju, Hongkongu, Sajgonu, Singapurju, Suezu in končno v Marseillu. Tam so pomagali pri natovarjanju ladje, ki je odplula v Kraljevino SHS. V Gružu pri Dubrovniku so jih vojaki z bajoneti na puškah odvedli v neki samostan, od koder je Lipovž pobegnil v Boko Kotorsko, kjer se je marca 1920 v Tivtu javil mornariški komandi. Ker mornarica takrat še ni bila oblikovana, so mornarje poslali na dopust. Tako se je prek Zagreba in Ljubljane odpravil domov. Čakalo pa ga je neprijetno presenečenje. Njegova vas Batuje je bila zdaj pod Italijo in za pot domov je moral dobiti posebno prepustnico.
Ob vrnitvi po osmih letih ga je mati kar nekaj časa tipala po glavi in rekla: »Saj si ti, Tonček – jaz sem pa za tebe mašo plačala.« Domači so namreč o njem slišali le to, da so tam daleč na Kitajskem utonili vsi mornarji s križarke Kaiserin Elisabeth. Pozneje se je priključil vojaški mornarici Kraljevine SHS. In čeprav sta bili plača in hrana slabi, je delal z veseljem.
Zavrnil
ukaz JLA
Razstava Pot domov razkriva tudi zgodbo podčastnika jugoslovanske kraljeve mornarice Cirila Somraka (1919–2012). Plul je na rušilcu Zagreb in se je ob kapitulaciji Jugoslavije vračal v Ljubljano iz Boke Kotorske. Nemci so ga ujeli, tako da je iz taborišča v Nemčiji domov prispel šele po štirih letih. Antona Jasniča (1920–2011) iz Vipolž v Goriških brdih so vpoklicali v italijansko vojsko februarja 1940. Leta 1943 so ga v Alžiriji zajeli Britanci in se je priključil prostovoljcem za boj v Jugoslaviji. Prek Haife, Aleksandrije, Geneife, Visa in Šibenika se je šele ob koncu vojne vrnil v rodne Vipolže. Podobna je bila pot mornarja italijanske vojne mornarice Marcela Blažine (1922–2001) iz Sesljana na Tržaškem. Kapitulacijo Italije je dočakal na torpedni ladji, ki se je priključila zavezniškim silam, pozneje pa se je pridružil mornarici NOVJ.
Ker se je ob začetku druge svetovne vojne mnogo ladjarjev balo, da jim bodo zasegli ladje, so jih napotili daleč od Sredozemlja na oceane. Na njih in tudi na zavezniških ladjah so pozneje v zavezniških konvojih pluli tudi Slovenci. V muzeju sta prikazani zgodbi kapitana dolge plovbe jugoslovanske trgovske mornarice Branimirja Velkavrha (1910–1990), ki se je potem vrnil iz ZDA, med drugim je sodeloval pri nastajanju Splošne plovbe in bil nekaj časa pomočnik njenega generalnega direktorja ter kapitana dolge plovbe Baldomira Podgornika (1913–1989), ki je bil po vrnitvi domov med drugim kapitan naše prve čezoceanske ladje Rog.
Iz slovenske osamosvojitvene vojne omenimo kontraadmirala Marjana Pogačnika (1941–2012) in njegovo pot domov. Ob napadu JLA na Slovenijo je bil poveljnik 5. vojaškemu pomorskemu sektorju v Pulju in se je tako znašel na strani nasprotnika svojega naroda. Odločno je zavrnil ukaz načelnika generalštaba, da bi se njegove enote premaknile na slovensko-hrvaško mejo in v Koprski zaliv, ter tudi sicer preprečil sodelovanje svojih enot v vojaških spopadih.
