MURSKA SOBOTA – Dolgoletna prijatelja Ivo Daneu in Bojan Budja sta mnoge košarkarje in ljubitelje košarke na skrajnem severovzhodu države navdušila s predstavitvijo monografije Ivo med 10 in 13, ki jo je ob Ivovem 80. rojstnem dnevu napisal Budja, sicer odgovorni urednik Slovenskih novic. V dvorani OŠ I, ki je letos nagrajena za najbolj športno šolo v Sloveniji, jima je prisluhnilo več kot 200 učencev in udeležencev šole košarke, v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti pa se je zbralo okrog sto starejših košarkarjev in ljubiteljev košarke. Vsi so z navdušenjem prisluhnili zgodbam Iva Daneua v zadnjih osemdesetih letih.
Pogovor z Ivom Daneuom, eminenco slovenske in svetovne košarke, gradnikom slovenske košarke, ki ima v svoji zbirki odličij tudi zlato s svetovnega prvenstva leta 1970 v Ljubljani in srebro z olimpijskih iger v Mehiki dve leti prej, je vodil Marjan Šiftar iz Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija, ki je tudi pripravila predstavitev. Razkrila sta, zakaj imata rada Prekmurje, kamor redno zahajata (ljubita ravnico, med tamkajšnjimi prijatelji se imata vedno lepo, v Prekmurju je veliko dobrih gostiln, lepih deklet...), ob »prekmurski himni« (Marjan Farič – saksofon, Boris Vučkič – klaviatura) pa sta Daneu in Budja dobila za nedoločen čas podaljšan prekmurski vizum.
»Čeprav sva prijatelja že dolga leta, sem ga spoznal šele med pisanjem knjige. Ivo je dolgo odlašal s svojo inventuro, toda spomladi lani je napočil čas, in zdaj imamo knjigo. Ivo Daneu je iskriv, a zahteven sogovornik, njegov spomin je filigranski. Prav nič selektiven, za vsako ceno hoče bobu reči bob. Tudi če zaboli. In je rekel, jaz pa zapisal. Svojega sprehoda skozi življenje ni poskušal olepšati prav z ničimer, niti kaj prikriti, osem desetletij je opisal tako, kot jih je doživel in čutil. Daneu je človek z velikim Č. Spoštujejo in cenijo ga levi in desni, rdeči in črni, modri in zeleni, rumeni in beli. Z Milanom Kučanom se videva domala vsak dan, kardinal Franc Rode pa mu ob stisku rok zagotavlja nebesa. Res, Ivo Daneu je eden in neponovljiv. In nekajkrat sem se vprašal, zakaj je Ivo zunaj naših meja bolj cenjen in spoštovan kot v lastni domovini. Po strokovni odgovor bi morali h kakšnemu sociologu ali celo antropologu, preprost ljudski pa je v spoznanju, da velikih ljudi v deželici pod Alpami ne cenimo dovolj. Nekaj malega naj bi popravila ta knjiga,« je Budja zapisal v uvodu knjige. Glede naslova je dejal, da je Ivo pri Braniku imel dres s številko 10, pri Olimpiji in jugoslovanski reprezentanci pa 13. Ob tem je številka 13 tesno povezana z Ivom, saj je kar nekaj njegovih, med drugimi tudi žena Katja, rojenih trinajstega.
Rojen Mariborčan Ivo Daneu se sicer žalostno spominja revščine iz svojega otroštva, z zadovoljstvom pa nadaljnjega življenja, ki je bilo pestro in bogato. Knjiga govori o začetkih v rodnem Mariboru, izgnanstvu med vojno v Srbijo, košarkarskih začetkih, ljubezni in seveda o velikih športnih uspehih ter tudi zrelih letih. Ivo Daneu je v letih 1957 in 1970 šestkrat osvojil naslov prvakov Jugoslavije, štirinajst let je bil član jugoslovanske reprezentance in z njo odigral 209 mednarodnih tekem. Nastopil je na treh olimpijskih igrah, šestih evropskih in treh svetovnih prvenstvih. Kot edini Slovenec v zgodovini je bil leta 2007 sprejet v Mednarodni košarkarski hram slavnih.
Ivo Daneu je legenda od glave do pet. Največja! Ne po stasu, temveč po izjemnih dosežkih. A ni le velik košarkar, temveč tudi človek z veliko začetnico. Zahvalil se je tudi Budji: »Všeč mi je, da je moj prijatelj napisal takšno knjigo, žal je iz tistih časov malo dokumentacije, zato bi se zahvalil bratu Vladimirju, ženi Katji, Tomu Levovniku in Ljupčetu Žugiću, ki so pomagali pri njenem nastanku,« je dodal Daneu.
