Invalid se že tri leta bori za kopalnico

PTUJ – »Po vseh zdravstvenih zapletih, ko sem doživel srčno kap, bi nujno potreboval preureditev kopalnice. To bi bilo za zdaj najbolj nujno, saj zaradi poškodbe četrtega in petega vretenca hrbtenice niti v teoriji ne morem stopiti v kopalno kad, ki je zdaj v naši kopalnici,« nam je uvodoma dejal 61-letni Martin Golirač. Ptujčan se je zato začel že pred tremi leti na vse pretege truditi, da bi namesto kopalne kadi postavili kabino za tuširanje. A je vedno naletel na gluha ušesa, tako na ptujski mestni občini kot pri ptujskem Podjetju za stanovanjske storitve, ki upravlja stanovanje, in za nameček celo pri ptujskem županu Miranu Senčarju.

Pri prvem možakarju najstarejšega slovenskega mesta se je Martin Golirač oglasil, saj je verjel, da mu bo župan pomagal. »Sestanek je bil konec januarja. Obljubil mi je, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči. Četudi je obljubil drugače, me do danes še ni poklical po telefonu. Po drugi strani pa se ta župan hvalisa, kako je ptujska občina prijazna za invalide. Tukaj je dokaz,« se je na prvega moža Ptuja jezil Golirač. A v teh treh letih boja za novo kopalnico ni potrkal le na županova vrata. Vrat, kamor se je obrnil, je bilo precej tako na občini kot pri upravljavcu stanovanja, a vedno je dobil isti odgovor: »Ste prvi v čakalni vrsti.«

Čakal na operacijo, pa ga je kap

Da je Martin Golirač zares invalid, nam je potrdil z zdravniškimi potrdili. Zanimivo, da mu invalidnost priznava tudi ptujska občina, saj so mu pred blokom v Ulici prekomorskih brigad postavili poseben znak, ki označuje, da je parkirni prostor namenjen invalidom. »Zdravstvene težave so se začele že pred leti, saj sem zaradi poškodbe četrtega in petega vretenca vsakih šest mesecev obiskoval bolnišnico v Valdoltri. Tam sem dobil steznik, ki ga moram nositi ob določenih urah. Bil sem že naročen za operacijo, a me je medtem kap. Spominjam se, da je bila ura pol štirih zjutraj, ko me je pritisnilo na stranišče. Vstal sem s kavča in kar padel po sobi. Nisem mogel govoriti, tudi roke in noge so bile hrome. Sin me je nekako zvlekel do stranišča in me tam posadil na školjko, medtem pa poklical na pomoč rešilca. Odpeljali so me v mariborsko bolnišnico, tam sem ležal 13 dni, od tam so me premestili na rehabilitacijo v Laško. Šele tam sem začel govoriti in normalno hoditi. A posledice so ostale,« pravi Golirač.

Posledice kapi so takšne, da ga zdravniki ne upajo operirati, saj se bojijo, da srce ne bo kos naporom posega. Zato se je Martin vdal v usodo, da bo imel do konca življenja težave s hojo. Tudi hoja po stopnicah v drugo nadstropje bloka brez dvigala je zanj vsakodnevni izziv. Ko je zaprosil za drugo stanovanje, ki bi bilo v pritličju, je dobil negativen odgovor. »V kad z mojimi nogami ne morem stopiti. Umivam se tako, da si zmočim brisačo in se obrišem. To zdaj delam že tri leta, odkar sem zaprosil za preureditev kopalnice, da bi bila dostopna tudi za invalide. A se do danes ni še nič spremenilo,« pravi sogovornik.

Družina Goliračevih, v kateri je tudi invalidna hčerka, živi v omenjenem stanovanju že dobrih 26 let. »V vseh teh letih so samo okna zamenjali. Odgovorni za to iščejo samo izgovore in prelagajo odgovornost drug na drugega,« je sklenil Golirač. Tako iz njegove medicinske dokumentacije kot tudi iz njegove hoje je razvidno, da ima moški res težave s hojo. In nečloveško umivanje z brisačo pač ne spada v 21. stoletje. Za nameček pa kopalnice na svoje stroške ne sme preurediti brez soglasja lastnika.