Igre brez meja

Čakam, da se od nekod pojavita Gennaro Olivieri in Guido Pancaldi ter s svojim značilnim: »Attention: trois, deux, un ...« zažvižgata za dobro jutro, recimo s Prešernovega trga. Igre brez meja se gremo brez tujih gostov na sončni strani Alp. Novice vsakodnevnika so v slogu upanja, ker je v njem velika moč. Toda v upanju in čakanju ni prav nobenega pozitivnega naboja! A se naroda slovenskega splošno znane resnice ne primejo, ker ga tudi Ivana Cankarja besedila niso nikoli ganila. Ali pa jih butasti Slovenec sploh nikoli ni razumel, niti tisti, ki je bil prej, niti ta, ki je dandanes na vrsti, da si izbira usodo.

Ljudstvo benti nad vlado, kolne zakone, psuje čez te, ki so se na prevarantski način zrinili v parlament, in vije roke nad krizo, ki nas je udarila, pa se pravzaprav sploh ne zaveda, da si je igre brez meja zakuhalo samo. Saj nam niso vlade, te in prejšnjih garnitur, in lokalnih županskih fevdalcev ter njihovih podrepnikov, podtaknili drugi. Nak, dragi Slovenec, sam si si izbral preživetje današnjega časa! Zato ker si želel gromozanske kredite za velike hiše s sončnim pogledom na Alpe pa audije in beemveje, bolj bleščeče in rohneče, kot so sosedovi, si bil pripravljen prodati državo za prgišče evrov, zraven pa dodal še svojo dušo in ponos. Zdaj se išče odrešenik, malik na vrhu političnega prestola, ki bo z modrostjo in sposobnostjo povedel apatični in zapufani narod v svetlo bodočnost. Heh ... Pri Igrah brez meja so bili vsaj jokerji, ki se jih je dalo, sicer tvegano, vlagati v posamezno igro. Slovenija jokerja nima! Nima, in pika!

Ne cvilite, dragi Slovenčki, da je kriza! Saj se vsakodnevno prerivate na parkiriščih pred übermarketi vsakovrstnih, večinoma tujih lastnikov, namesto da bi v uboštvu svojem doma glodali suhe skorje. In vaša otročad? Ne bi imela mobilnikov in srfala po raznih platformah ter zabijala svojega življenja v virtualni, neotipljivi resničnosti, če bi bili tako na koncu s soldi! Kriza je v Slovenčkovi glavi, ker drugi to hočejo. Sam ima zaradi neumnosti, ki jih počne že od leta 1991 naprej, od sramu upognjen hrbet. Tako ne zmore več pogledati naravnost in sebi v bran cvili, da je kriza. Če bi bil pošten do sebe, bi gledal pokončno zravnan, in tako hitro našel take med nami, ki ne lažejo.