Igra za vse življenje, a brez blefa in zvijač

LJUBLJANA – Zdrznil se je. Njegov pogled se je zaustavil ob zapisani številki 1500; bridžisti dobro vedo, kaj predstavlja: osvojeni grand slam in uresničeno maksimalno napoved, napoved vseh trinajstih vzetkov. Za takšno potezo se je odločil prav doktor Roberts! Ker pa je takšna napoved silno redka, je postalo vzdušje napeto. Pogosto, kot je bilo tudi v tem primeru, se zgodi kontra. Preostali trije, bridž je vendar igra štirih, so nenadoma postali povsem drugačne volje in neprimerno bolj pozorni. Igra je dobila novo dimenzijo. Dr. Roberts si je prizadeval osvojiti potrebno število štihov, njegovi nasprotniki, gospa Lorrimer, gospodična Meredith in major Despard, pa pravilno odvreči svoje karte in ugnati dr. Robertsa. Detektiv Poirot je bil prepričan, da se je moral uboj elitista Shaitane, ki je takrat sedel v naslonjaču ob kaminu ter bridžistom kazal hrbet, zgoditi prav v času velikega slema. »Zato sem se odločil, da bom natančno preiskal, kako se je napovedovalo in igralo!« Kdo iz četverice je Shaitani v srce zarinil bodež, boste izvedeli na koncu, prej pa še nekaj o bridžu.

Prepovedani otočki

Da je to najbolj razširjena miselna igra s kartami na svetu, najbrž že veste. Da pa je bridž tudi olimpijski šport, tega najbrž niste. Res je, leta 2002 so se na zimskih olimpijskih igrah tudi dejansko potegovali za medalje v bridžu!

Igro, težjo od šaha, sicer še vedno marsikdo podcenjuje, da je to igra starih mam, pravijo, ki ob kartanju veselo klepečejo, jedo domače piškote in srebajo čaj. »Pokaži mi tistega, ki tako govori, pa mu zavijem vrat!« je bil radikalen Gregor Kit, mož, ki že zelo dolgo igra bridž. Da je to ženska igra, se ni strinjal niti legendarni novinar Vladimir Ajdič - Panda, ki ga je bridž v določenem obdobju omrežil. »Bridž, opa bato, veš, to je noro težka igra!« je dejal v svojem razpoznavnem slogu in dodal, da je to »igra z neskončnim številom kombinacij!« Ter v bistvu namignil, da jo podcenjujejo prav tisti, ki ji preprosto niso dorasli. Posebno v naših krajih, kjer je bil bridž po vojni kratkomalo prepovedan, saj so ga imeli komunisti za večvredni in aristokratski šport, otočki inteligentnih ljudi, ki s pomočjo bridža, kot nas je podučil predsednik bridž kluba Green's 31 Matija Šenk, krepijo partnerstvo, kombinatoriko, kreativnost, še posebno pa sprejemanje ključnih odločitev, pa seveda niso bili pogodu politični eliti, ki ni marala niti slišati za še katero drugo elito.

Ob tem, da so bridžisti (vsaj pri nas), kot priznava tudi Kit, na splošno nekoliko bolj ekskluzivistične sorte, prav malo jim je mar za samopromocijo in se več kot odlično počutijo v svojem ozkem krogu. Takšne celice so zato sicer nadvse kompaktne, ne pa tudi konkurenčne. »Lahko bi rekli, da bridž pri nas umira, ker bridžisti umirajo,« je brez dlake na jeziku pojasnil Kit. Povsem drugače je po svetu, kjer ga igra na stotine milijonov, kjer ga poučujejo tako v osnovnih kot tudi srednjih šolah. Seveda ga igrajo tudi za denar, a je jasno, da denarne nagrade, če že, pripadejo v resnici le najboljšim! Elementi sreče so namreč pri bridžu, v nasprotju z drugimi kvartopirskimi igrami, zares minorni. Pri bridžu, če ga seveda obvladate, zato ne boste nikdar lahkomiselno zapravili svoje mesečne plače, družinske hiše ali tovarne.

Miselna igra štihov

Opazovali smo 20 igralk in igralcev, 10 parov, ki v prostorih Green's 31 niso mogli brez (turnirskega) bridža. Mize so bile obarvane zeleno. Gregor je vsako oštevilčil in nanjo položil licitacijske kartice (bidding box), poseben kalkulator za zapisovanje rezultatov, ta pa je povezan s centralo, za katero je skrbel Dare. Ta je tudi določil vrstni red parov, kdo bo igral skupaj, za mizo sedijo štirje, po principu: midva, ki bova ves čas igrala skupaj, sediva na vzhodni (E) in zahodni (W), nasprotnika, ki bosta prav tako ves čas skupaj, pa na severni (N) in južni (S) strani mize. Da ne bi bilo kakšnih nepotrebnih in nenadejanih zapletov, je poseben mešalnik kart še naključno premešal karte, vsak jih je prejel po 13. Karte so igralce na mizah pričakale v tako imenovanem bordu, ta ima štiri predalčke z oznakami North, South, East, West, v katere igralci spravljajo svoje karte. Na bordu je označeno tudi, kdo je delivec. Prav v tem bordu tiči ena izmed lepot bridža: igralci se po sleherni končani igri preselijo za drugo mizo, k drugemu bordu, kar pomeni, da je povsem nepomembno, ali ste dobili dobre ali slabe karte, vsak se tako in tako pomeri z vsakim, končni rezultat je zato več kot realen kazalnik, kdo je najboljši, zmagovalni par pa postane slednjič tisti, ki z istimi kartami naredi največ točk.

Partija traja sedem minut in pol, po treh odigranih partijah oziroma 22 minutah – je bil čas za prvo menjavo. Če so se hoteli res pomeriti z vsakim, so morali potemtakem odigrati devet kol oziroma 27 iger, vse skupaj je trajalo približno tri ure.

V tistem je Gregor pogledal v svoje karte in napovedal, da bo s svojim partnerjem pograbil osem štihov v piku. Bridž je igra štihov oziroma vzetkov, en vzetek pa so seveda štiri izigrane karte, ki jih uspe pobrati enemu izmed parov.

Uvodni del partije se imenuje – licitacija. Igralci z licitacijskimi kartončki, pri bridžu je možnih 35, opisujejo moč svojih kart in s tem posledično napovejo, kako močno igro bodo igrali oziroma koliko štihov bodo v igri dobili. Igra se igra tistega, ki je zlicitiral najmočnejšo igro.

Pas! Pas! Pas!

Ker so imeli, tako Gregorjev partner Milan kot tudi oba njuna nasprotnika, premalo v rokah, so trikrat za povrstjo vzkliknili: »Pas! Pas! Pas!«

Partner igralca, ki je licitiral najmočnejšo igro, je moral svoje karte potem položiti na mizo, tako da so bile vidne tudi njegovima nasprotnikoma.

»Uf, če bo naredil deset štihov, bo dobil posebno točkovno nagrado,« je prišepnil Šenk. »Ogromno štihov je naredil, nasmiha se mu 300, celo 500 točk!« se je komaj slišno čudil. Vladala je namreč smrtna tišina, popolna koncentracija igralcev, ki smo jo kot popolni kvartopirski analfabeti za hip prekinili s povsem neumestnim vprašanjem: »Je kakšna podobnost s tarokom?« V Šenkovem pogledu je bilo mogoče opaziti, da smo udarili popolnoma mimo. »Tarok je preveč enostaven! Mogoče bi bil bridžu še najbližje preferans …« Za hip se je še enkrat uzrl proti Gregorjevi mizi, se zagledal v njegove štihe in se šepetaje popravil: »A kaj, ko je tudi preferans preveč ajnfoh!« Bridž je torej nad vsem.

Leta 1936, ko je Agatha Christie napisala znamenito kriminalko Karte na mizo (Cards on the Table) in je za ozračje uporabila salon, v katerem se je igral bridž, je bila ta igra že izoblikovana in sprejeta. O izumiteljih bridža, ki so bili med tistimi, ki so se iz Evrope na začetku prejšnjega stoletja selili v ZDA, med dolgotrajnimi vožnjami pa se kratkočasili z igralnimi kartami ter si (iz vista) naposled izmislili bridž, so razpredali le še kavarniški kuloarji. Tudi dr. Roberts, bridžist, ki je onemu Shaitani v srce zarinil bodež?