S Hrvaško nismo v najboljših odnosih, drugi o drugih ne mislimo preveč lepo in uživamo, če smo lahko posmehljivi in cinični na račun drugega. Večina Slovencev, bi si upal staviti, je malone privoščila, da so hrvaški nogometaši izpadli na evropskem nogometnem prvenstvu. Okoli Piranskega zaliva in za škaf morja v njem se že četrt stoletja ne moremo dogovoriti, prav tako ne okoli bistveno manj pomembnega kraškega terana in česa še manj usodnega.
Prvaka jim je naredil Slovenec
V tem času pa kljub vsemu zgoraj omenjenemu množice Slovenk in Slovencev odhaja počitnikovat na Jadran, največ v Istro, resda le za nekaj dni, za več ni denarja. Nekateri, tisti iz zgornjega razreda, hodijo tja že mnogo let v svoje počitniške vile, hiše in hišice ob hrvaškem morju ali pa v marine, kjer imajo privezane barke. Zasledil sem podatek, da imamo Slovenci na Hrvaškem – veliko večino ob jadranski obali in na otokih – 110.000 nepremičnin in da so te vredne najmanj dve milijardi evrov.
Hja, kljub medsebojni animoziteti pa je naredil Hrvatom najboljše vino doslej prav slovenski enolog Uroš Bolčina, sicer z Vipavskega doma. Na zadnjem ocenjevanju prestižnega Decanterja maja letos, je vino, poimenovano Istrian, hrvaške kleti Veralda iz Brtonigle (le nekaj kilometrov oddaljene od razvpitega Piranskega zaliva), postalo s 95 točkami najbolje ocenjeno rdeče sortno vino na svetu, Bolčina pa prvi Slovenec, ki je na Decanterju osvojil naslov najboljšega rdečega vina, tistega nad 15 funtov za steklenico. Pa čeprav za hrvaško vino. In za nameček še za sorto, ki jo želijo Hrvati še naprej imenovati teran, naši kraški teranarji pa so ga že pred skoraj desetletjem zaščitili v Bruslju.
Kljub vsem razprtijam, ki jih podžigajo politiki na eni in drugi strani, kurijo pa tudi mediji, je hrvaška nogometna zveza z nekdanjim golgeterjem in zvezdnikom Davorjem Šukerjem na čelu podprla kandidaturo grosupeljskega odvetnika Aleksandra Čeferina za predsednika Evropske nogometne zveze (Uefa), ene najvplivnejših in najmočnejših športnih organizacij na svetu. So pa hrvaški mediji te dni namigovali, da so jo Hrvatje poceni odnesli glede kazni za divjanje svojih primitivcev na tribuni med tekmo Hrvaška – Češka v St. Etiennu prav zaradi Čeferina, ki je v Uefi podpredsednik komisije za pravne zadeve. Kajpak tudi niso mogli mimo omembe, da imajo Čeferinovi na Hvaru počitniško hišo.
Sosed Milke Planinc
Na splošno smo Slovenke in Slovenci od nekdaj zaljubljeni v modri Jadran, ki ga je večina, predvsem čudovita vzhodna obala s tisoči otokov, otočkov in še več zalivov, hrvaška. Zagotovo so tako zaljubljeni v Jadran, poleg domačinov, Istranov in Dalmatincev, samo še Slovenci, celinskim Hrvatom niti približno ni tako pri srcu.
Spominjam se, da so Braneta Oblaka, na boljšega nogometaša od njega čakamo že desetletja, davnega leta 1973, ko je iz Olimpije prestopil k splitskemu Hajduku, Dalmatinci dokončno (vabili so ga tudi v Beograd k Crveni zvezdi) prepričali šele, ko so mu obljubili zemljišče tik ob morju v Rogoznici. Brane je tam res zgradil hišo, bil sosed ene najvplivnejših žensk v nekdanji Jugi, Milke Planinc, mnogo let pozneje, ko že dolgo ni več aktivno igral nogometa, pa je vse skupaj prodal.
Pravzaprav je savudrijska obala Piranskega zaliva že več desetletij slovenska, saj lahko v Kanegri, Lauri, na Crvenem vrhu, v Alberih in Savudriji, to so naselja ob morju, le po naključju naletite na počitniško hišo, ki ni v lasti Slovencev, če izvzamemo luksuzno hotelsko naselje Kempinski, a tudi tam je imela, resda v negativnem smislu, prste vmes kopica zdaj kriminaliziranih Slovencev obeh spolov.
Andrej Oblak je tesno povezan z domala vsemi pomembnejšimi igralci v zgodbi Kempinski, prav tako njegov oče Miro Oblak, vplivni avstrijsko-slovenski poslovnež in idejni vodja hotelskega projekta Rezidencija Skyper, iz katerega je izšel Kempinski, ki ga je financirala Hypo Alpe Adria Bank iz Celovca, katere direktor je bil sin, gradil pa ga je Vegrad s Hildo Tovšak na čelu. Andrej Oblak je zastopal tudi podjetje Immo Fund Inves iz Liechtensteina, to je imelo eno ključnih vlog v trikotniku poslov med Hypom, off shore podjetji iz Liechtensteina in Paname ter Vegradom, ki jim je ta v nepremičninskih poslih nakazoval milijone evrov. Oblakova sta bila čisto blizu najožjega kroga vodilnih v slovenskem Hypu, dolgoletnega prvega moža banke Božidarja Špana in njegovega naslednika Antona Romiha. Banka je na veliko odobravala gnile kredite in prekupčevala z zemljišči, s hrvaške strani pa je bil vpleten tudi razvpiti in kriminalizirani Ivo Sanader, tedaj hrvaški premier. Skratka, ene vrste tiči letijo skupaj, v naših krajih še posebej hrvaški in slovenski.
Zaposluje ga Ruska kapelica
Veliko bolj umirjeno, skromno in za svoj denar pa v svojem apartmaju, ki ga ima v Premanturi, dobrih deset kilometrov južno od Pulja, poletne dneve preživlja Saša Geržina; v skoraj skrajni konec Istrskega polotoka pogosto vabi tudi svojega velikega prijatelja košarkarja Iva Daneua in njegovo Katjo. Mariborčana po rodu, Geržina in Daneu, ki že dolgo živita v Ljubljani, se tam družita še s tretjim prijateljem Mariborčanom, smučarskim gurujem Tonetom Vogrincem, tudi on ima apartma v Premanturi.
Podpredsednik Desusa in predsednik društva rusko-slovenskega prijateljstva Saša Geržina, ki je vsakoletni organizator spominske slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem, pa bo letos julija morje bolj malo videl. Te dni je namreč polno angažiran pri organizaciji komemoracije, ki se je bo ob stoti obletnici dogodkov pod Vršičem udeležil tudi ruski predsednik Vladimir Putin. V Sloveniji bo 30. julija menda 10 ur.
| Ivan Tavčar se je opredelil za alpskega Hrvata Slovence občasno Hrvati hudo razjezijo in bržkone namerno užalijo tudi s teorijo, da smo alpski Hrvati. V knjigi zgodovinarja dr. Marka Zajca, Kje se slovensko neha in hrvaško začne, ki se ukvarja s slovensko-hrvaškimi odnosi in povezovanji v 19. stoletju, lahko preberemo, da je hrvaški plemič Pavao Ritter Vitezović, sodobnik Janeza Vajkarda Valvasorja, že leta 1700 objavil delo, v katerem je celotne Slovane izenačil z Iliri, te pa s Hrvati. Zanimivo, da je Vitezovića za proučevanje hrvaške zgodovine in geografije navdušil prav naš polihistor. Eden izmed delov razširjene Hrvaške naj bi bila tudi alpska Hrvaška, ki je predstavljala slovensko ozemlje. Pojem alpski Hrvati za Slovence pa je uveljavil Ante Starčević, eden glavnih ideologov hrvaškega nacionalizma, v petdesetih letih 19. stoletja. Namesto ilirizma ali jugoslovanstva je postavil za osnovo hrvaško idejo. Ko je liberalec, pisatelj Ivan Tavčar, leta 1883 obiskal Zagreb, se je sam opredelil za alpskega Hrvata. V Ljubljani je Tavčarja potem napadel predvsem literarni zgodovinar in esejist, v slovenskem kulturnem spominu visoko zapisan mož, Fran Levec, očital mu je, da se gre alpsko-hrvaško komedijantstvo. »Kakšnih širnih reakcij pa ni bilo, ker je bilo v ospredju predvsem povezovanje s Hrvati. Pri Slovencih je vladal velikonemški strah; če so praktično do zadnjega kamna določili mejo proti nemštvu, so rekli, da meja s Hrvati ni pomembna, da se bomo nekako združili. Slovenci so se v 19. stoletju vseskozi izogibali določevanju meje s Hrvati,« piše zgodovinar Zajc. |
