VELENJE, LJUBLJANA – Zdaj že nekdanji Vegradov delavec Muharem Halilović iz Tuzle spregovori o družini, toda že ob prvi omembi žene in sina se mu glas zlomi in obrne se vstran. Solza noče pokazati. Drugega kot ponos mu tako ali tako ni ostalo. In kaj naj sploh pove o svojcih, odvisnih od njegove plače, ki je, tako kot njih, ni videl že dolge mesece? »Jaz dobim vsaj humanitarni golaž, moja sta odvisna od bornega vrtička in sosedov,« na koncu izdavi. V roki stiska delovno knjižico, dobil jo je prav danes kakor še več kot 500 njegovih sotrpinov.
Brez praznikov
Halilović je v Slovenijo prišel s trebuhom za kruhom pri dvaindvajsetih letih. Desetletja je pridno delal za Vegrad, tudi v Iraku, obeh Nemčijah ter v Rusiji. Polovico zaslužka je zadržal zase, polovico pošiljal domov, na gradbišču pa pustil zdravje, zaradi opešanega srca je invalid tretje kategorije: »Na mesec sem nabral po 380 ur, in to v vsakem vremenu, včasih premočen do spodnjic. Delovodja je rekel, da če mi ni všeč, naj spokam kovčke, saj v vrsti čakajo za mojo službo.«
Halilovićev rojak pritrdi: »Za nas ni bilo nikoli praznikov. Kadar je bil dela prost dan v Sloveniji, so nam rekli, da za nas to ne velja, ker smo Bosanci, kadar smo imeli praznik v Bosni, pa so rekli, da za nas ne velja, ker delamo v Sloveniji.«
Besedo spet povzame Halilović: »Po novem letu je šlo vse navzdol. Zadnjo plačo sem dobil pred štirimi meseci, če 240 evrom lahko rečem plača. Regresa nimamo že dve leti, prav zanima me tudi, kaj bo z denarjem, ki so nam ga trgali za Vegradov denarni sklad, po štiri evre na mesec. V tridesetih letih je to kakšnih 1500 evrov. Za marsikoga drobiž, za nas bogastvo.«
Čeprav Halilović ni dobival plače, je vestno opravljal delovne naloge: »V Prestranku blizu Postojne imamo gradbišče. Zdaj je seveda zaprto, vodo in elektriko so odklopili, toda kljub temu smo ga morali čuvati. Na svoje stroške sem se moral voziti dol in sam sem skrbel za hrano. Prijazni domačini so mi z vrtov doli ob železnici prinesli nekaj krompirja in paprike, da sem si na malem gorilniku skuhal čorbico. Neki samostojni podjetnik je prišel mimo in vprašal, zakaj si ne pogrejem pripravljene hrane v konzervi, tri evre in pol da stane v trgovini. Moraš imeti te tri evre in pol, sem mu rekel.«
Nazadnje se priduša: »Država je 29-odstotna lastnica Vegrada, storila pa ni ničesar, da bi preprečila njegov propad. Ukradlo se je 200 milijonov in nikomur nič. Če bi pa jaz vzel škatlo žebljev, bi me vrgli na cesto. Ta vlada ne deluje. Slovenija je v Evropski uniji, toda glede človekovih pravic je slabša od moje Bosne.« In kaj bo naredil zdaj? »Preprosto povedano, ne vem. Šel bom na zavod,« reče.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Hilde ni bilo, Alenka je delila knjižice
