Slovenija je posejana z grobovi in grobišči umrlih v obeh svetovnih vojnah. V naši grudi počiva tudi mnogo Rusov, ki so med prvo vojno kot vojni ujetniki opravljali najrazličnejša prisilna dela. Najbolj znan spomenik je ruska kapelica, posvečena vojnim ujetnikom, ki jih je med gradnjo ceste čez Vršič pokončal snežni plaz. Evidentiranih je še več kot 50 ruskih grobov, za nekatere vedo le redki. Eden takšnih stoji na obronkih snežniških gozdov v kraju Dleto ob slovensko-hrvaški meji. V njem je pokopan ruski vojak, ki je v teh gozdovih kot vojni ujetnik opravljal težaška dela in od izčrpanosti umrl 18. decembra 1916.
Najdba v župnišču
Da zadnje počivališče vojaka z imenom Panfil Gladkij Savov ni šlo v pozabo, je zasluga številnih gozdarjev, predvsem Danila Štefančiča, ki je za grob vestno skrbel in ga dvakrat obnovil. Danilo skromno pravi, da je bil to pač del službe, s katero je začel 1973. in jo končal z upokojitvijo leta 1995. »Grob so vsa leta vzdrževali izključno gozdarji in na to smo ponosni. Pred mano je zanj skrbel gozdar Matija Šibenik, pred njim pa logar Jože Simčič, znan pod imenom Liščan,« najprej poudari 71-letni Štefančič, doma iz Jablanice pri Ilirski Bistrici.
»Gozdovi v Dletu so bili že pod Avstro-Ogrsko v državni lasti in tako je še danes. Med prvo svetovno vojno so bili vojni ujetniki v teh gozdovih na prisilnem delu. Med njimi je bil tudi fant, ki je tu od gladu, mraza in izčrpanosti umrl. Na istem kraju so ga zakopali in mu uredili grob s skromnim znamenjem in ročno obtesano ograjo. Po letu 1980 sva ga s kolegom Miranom Bašo popolnoma obnovila. Jaz sem dal les, barvo in cement, Miran je opravil mizarska dela.«
Obdala sta ga z visoko, lepo izdelano leseno grajo in križem z dvema prečnima letvama, ki ga prej ni bilo. »Takrat sem razmišljal: če je tu pokopan Rus, moramo izdelati pravoslavni križ,« še razloži Danilo.
Za spomenik razen domačinov ni vedel nihče, dolgo ni bilo znano niti to, kdo je pod rušo. Potem pa se je domačin Franc Poklar dokopal do podatka, da je to Panfil Gladkij Savov iz Ukrajine. Po spletu srečnih naključij in ob sodelovanju ilirskobistriškega in klanskega zgodovinskega društva so v matični knjigi umrlih v klanskem župnišču našli zapis: »Mrtev vojak – vojni ujetnik Rus najden dne 19. decembra v gozdu v bližini Klane leta 1916. Vzrok smrti: splošna izčrpanost.« Pozneje pa še pripis: »Na osnovi dekreta c. k. začasne uprave v Trstu, z dne 19. oktobra 1917, štev. X-865f-1917, in odločbe škofijske kurije v Trstu, z dne 19. oktobra 1917, štev. 6–17, se vpiše podatek, da se pokojni imenuje PANFIL GLADKIJ-SAVOV, rojen v Mogilni v Podoliji, pripadnik grško-vzhodne vere, po poklicu kmet, ki so ga našli mrtvega 18. decembra 1916 ob 2, ½ h popoldne.«
Pri Rusu – Ukrajinec
Takrat so tudi gozdarji spoznali, da je Rus pravzaprav Ukrajinec, a kljub temu delu gozda še danes pravijo Pri Rusu. Takratni bistriški poslanec Vojko Čeligoj je navezal stike z ruskim konzulatom, jih obvestil o spomeniku in jih tudi povabil na ogled groba. Desetega maja 2001 sta Dleto obiskala konzul Ruske federacije Igor Romanov in kulturna atešejka ruske federacije Tatjana Zarova. Na veleposlaništvu so bili navdušeni in so ilirskobistriški občini leta 2008 zaupali in financirali obnovo groba v Dletu in Črnem dolu. Obnovo je po več kot 20 letih znova organiziral Danilo. »Mizar Franc Celin iz Kuteževega je izdelal nov grob, ki je bil skoraj tak kot prejšnji, le da smo na željo konzula dodali še vrata in poševno desko na križu.« Posebne slovesnosti po obnovi ni bilo, z ruskega veleposlaništva so večkrat prišli položit venec.
Bistričani želijo navezati stik s sorodniki; radi bi jim povedali, da so še po skoraj 100 letih ohranili spomin na njihovega Panfila. Iskanje je bilo do zdaj neuspešno, Danilo pa grob še vedno ureja, čeprav je vajeti uradno predal Janezu Fabcu. »Občasno grem pogledat k Rusu, največkrat, ko koga peljem tja. Posebnega dela s tem niti ni, saj je vse novo, pa še narava poskrbi, da je lepo. Gozdarji so skrbeli, skrbijo in bodo skrbeli za ta grob. Kadar v okolici opravljajo sečnjo, skrbno pazijo, da drevesa ne padejo nanj. To je naš ponos, in če v Dleto, zadnji kotiček naše države, pride na obisk delegacija domačih in tujih državnikov, lesa ni težko kdaj pa kdaj malo prebarvati,« ponosno sklene Danilo Štefančič.
