Tudi poškodbe so sestavni del športa. Nihče ni imun proti njim. Običajno se zgodi, ko najmanj pričakuješ. Kar vprašajte nogometnega vratarja Jana Oblaka, kako nesrečno jo je skupil v Španiji. Ramo so mu decembra operirali v Londonu, v Atleticu pa jim skoraj ni jasno, kako se je lahko slovenski as februarja že vrnil na svoje delovno mesto. A Janu je uspelo. Tudi s pomočjo manualnega terapevta, 26-letnega Žana Ranta Roosa. Nekdanji nogometaš ni neznano ime v svetu športa, z manualnimi terapijami pa širi dober glas o svojem delu, in ker dober glas seže v deveto vas, mu strank ne manjka.
Telo kot veriga
»Nekaj časa sem plaval, treniral tenis in nogomet, a je bilo veliko poškodb, do obisti sem spoznal delo fizioterapevtov in začelo me je zanimati. Začel sem študirati na fakulteti za šport in pričakoval, da bom tam dobil ustrezno znanje. Po dveh letih sem uvidel, da je fakulteta namenjena bolj usmerjanju trenerjev. Študij sem opustil,« Žan opiše svoje začetke. Na srečo pa je hitro našel izvrstno alternativo – po treh letih zdaj uspešno zaključuje šolanje na manualni akademiji pri mentorju dipl. osteopatu Juretu Tušku. Gre za v tujini zelo priznan študij, v Sloveniji pa še ne. »Zdaj študiram še fizioterapijo,« pove Žan, ki smo ga obiskali v Virmašah pri Škofji Loki, kjer ima svojo ordinacijo Fizio-Šport.
»V treh letih študija sem se veliko naučil. Naša stroka temelji na delu z rokami, človeško telo pa opazujemo kot celotno verigo. Ko se lotim reševanja težav ali odpravljanja bolečin, se ne lotim le bolečih mest in posledic, ampak želim najti vzrok teh bolečin,« nam poskuša Žan opisati manualno terapijo. Ker ima tak pristop dela, ga stranke in pacienti včasih debelo gledajo, saj težavo velikokrat rešuje povsem drugje kot tam, kjer pacienti zaznavajo bolečino. »Pri svojem delu pozorno opazujem pacientovo telo in držo. Težav se lotevam najprej s temeljitim opazovanjem drže, nato palpatorno zaznavam bolečino, sledijo ortopedski testi, potem pa poskušam z različnimi artikulacijskimi tehnikami in manipulacijami odpravljati težave na mišičnem tkivu in fascijah,« navrže Žan nekaj strokovnih izrazov.
Dvojni program
Po študiju je hitro našel delo. Sprva v Kranju, potem je dve leti skrbel za prvo moštvo nogometašev Olimpije. Vmes je začel sodelovati tudi z Nogometno zvezo Slovenije, kjer je skrbel za reprezentante U17 in U19, ki sta jih vodila Igor Benedejčič in Dušan Kosič. Vmes je napisal ponudbo za sodelovanje in jo poslal na Rokometno zvezo Slovenije. Lep čas ni bilo od tam niti glasu, potem pa ga je poklical športni direktor reprezentance. Hitro so našli skupni jezik, se dogovorili za sestanek in Žana postopoma vključili v reprezentanco. Ne skriva, da je imel pred prvo reprezentančno akcijo precej treme, a se je je hitro otresel. Rokometaši so mu pomagali kar sami in ga izvrstno sprejeli. Sicer ne bi že četrto leto delal z izbrano vrsto, ki jo vodi selektor Veselin Vujović.
Ko se je decembra rokometna reprezentanca zbrala in začela priprave na SP v Franciji, pa se je javil tudi Jan Oblak. Po operaciji je želel, da prvi del rehabilitacije opravi z Žanom. Škofjeločan je na zahtevo Atletica iz Madrida pripravil seznam terapij, ki bi jih izvajal. Madridčani so dali zeleno luč, Oblak pa je začel terapijo z Žanom, ki je imel sila naporen ritem, saj je bil že v rokometni izbrani vrsti. »Nisem želel, da bi bili rokometaši prikrajšani, a je Vujo rekel, da je to delo z Oblakom pomembno zame, zato naj ga opravim,« Žan ne skriva hvaležnosti do selektorja. V času popoldanskega počitka je bil čas za Oblaka, preostali del dneva pa je bil Žan na voljo rokometašem. Jan Oblak je opravil 14-dnevni program terapij v prvi fazi rehabilitacije, ki so Janu zelo koristile. Dokaz za to je tudi sporočilo, ki ga je Žan dobil iz Madrida. V klubskem imenu se mu je za pomoč Janu zahvalil šef fizioterapevtske službe.
Žana spoznava tudi svet, a bi rad še nekaj časa ostal doma in končal študij. Potem pa morda na tuje. Priznava, da ga ponudba kakega od velikanov iz sveta športa ne bi pustila ravnodušnega. O njegovi kakovosti so se pred časom prepričali tudi v pariškem PSG, ko je povsem saniral poškodbo Gorazda Škofa, za nagrado pa so ga Francozi povabili v svoje vrste, kjer je spoznal delo kolegov. »S svojo zgodbo želim sporočiti še nekaj: šteje kakovost dela. Jaz nisem imel nikakršnih zvez, pa sem dobil delo, še danes ga opravljam predano, profesionalno in kakovostno, z vsemi pa sem postal dober prijatelj,« za konec še doda Žan, preden se poslovimo.
| Vujović na terapiji Tudi trenerji so iz mesa in krvi. In Vujović ni izjema. V času olimpijskih iger v Riu je začutil bolečino v ledvenem predelu. Prav Žan mu je s svojo terapijo olajšal bivanje v Braziliji. |
