KRŠKO – »A lahko malo pomirite očeta?« je 37-letnega sina, ki je kot priča stopil v sodno dvorano, poprosila sodnica Tanja Voglar. Svojega 66-letnega očeta na invalidskem vozičku, ki je jokal in hropel, je potrepljal po rami in mu ponudil požirek vode iz plastenke. Oče se je tako vznemiril ob pričanju o tem, kako je bil zdrav, vitalen in delaven moški, ki mu je bilo po službi največje zadovoljstvo delati na majhni kmetiji, na njivi, v vinogradu in hlevu, zdaj pa je zaradi zdravniške napake nepokreten invalid. Že nekaj minut pozneje bi vzpodbudo potreboval sin, saj se je tudi on zlomil ob pripovedovanju, kako je nekaj dni zatem, ko je bil oče zaradi bolečin v kolenu prepeljan v brežiško bolnišnico, od tam pa v Ljubljano, od zdravnikov izvedel, da bo oče tetraplegik. Sodnica je odredila 10-minutni odmor, da sta si oče in sin, ki sta se zaradi napačne diagnostike znašla v nezavidljivi situaciji, nekoliko opomogla.
Obdeloval njivo in skrbel za živali
»Vse, kar si želim, je, da bi še enkrat hodil in živel tako, kot sem nekoč,« je hlipal moški, ki je do upokojitve junija 2012 delal v eni od posavskih tovarn. Vsako jutro je vstal ob petih in pred odhodom na delo nakosil travo za zajce, od 40 do 50 jih je imel, pa kokoši, piščance, ovce, koze pa vinograd, v katerem je bilo grozdja za domačo uporabo in za prodajo. Obdeloval je njivo, na kateri je raslo vse, kar sta oče in sin potrebovala za življenje, imela sta samooskrbno kmetijo. Skozi vse leto sta imela jajca in meso, le pozimi sta kupila kaj zelenjave pa seveda moko, olje, sladkor in sol. Oče je z veliko ljubezni in navdušenjem obdeloval svoje malo posestvo, sin mu je priskočil na pomoč pri večjih delih. Pa položnice je plačeval sin, tam okrog 150 ali 200 evrov so znašali njuni stroški. Oče, ki je imel le 20 let delovne dobe, je namreč dobival samo 242 evrov pokojnine, a se ni pritoževal. Srečen je bil v svojem malem kraljestvu. Užival je v delu, sosedom je priskočil na pomoč pri kmečkih opravilih, tu in tam je šel s prijatelji na kavo, na turnir v kartanju ali pa se z avtomobilom zapeljal po opravkih. »Bil je mobilen, psihično in fizično zdrav človek, veseljak, ki je vse obrnil na šalo,« o očetu pripoveduje sin. In doda, da je šel v hrib hitreje kot on, ki je 30 let mlajši.
Toda le dobrih pet mesecev je oče užival v pokoju. Potem ga je nenadoma zmotila bolečina v kolenu, to je tudi oteklo. Odšel je k svoji zdravnici. Zaradi visokih parametrov v krvni sliki ga je pod nujno poslala v brežiško bolnišnico na slikanje. Bil je torek, slikali so mu koleno in mu naročili, naj se naslednji dan oglasi, da dobi sliko. Naslednji dan slike ni bilo, rekli so, naj pride naslednji dan in nato naslednji dan, in to se je ponavljalo do sobote. Slike še vedno ni bilo, noga pa ga je čedalje bolj bolela. Sin ga je odpeljal na kirurgijo, kjer so mu punktirali koleno, dva decilitra gnoja je bilo v njem. Sin je opozarjal zdravnike, da je oče zmeden in nepriseben, in spraševal, ali ga ne bodo obdržali v bolnišnici. Pa so mu dali invalidski voziček, da je z njim očeta odpeljal do avtomobila in nato domov. Naslednji dan je oče doma omedlel, sin je poklical prvo pomoč in odpeljali so ga v bolnišnico. Očetu so operirali predel nad kolenom, nato so ga dali v umetno komo. Kot pravi sin, so ga nato operirali še enkrat, pod kolenom. Sledila je umetna koma.
Premikal je samo glavo
»Po nekaj dneh so ga zbudili, ata je gledal, a je premikal samo glavo. Zdravniki so mi rekli, da bo oče tetraplegik,« je jok zlomil sina, ki zdaj že pet let skrbi za nepokretnega očeta. Oče lahko zdaj delno premika desno roko, in če mu sin pripravi hrano, lahko tudi je. Po prostoru se lahko z vozičkom premakne dva ali tri metre, napredek je, da lahko z delno gibljivo roko zaklene vrata stanovanja. Po telefonu ne more klicati, saj ne more uporabljati tipk, a sin je vesel, da se oče lahko vsaj javi na telefonski klic, ko preverja, kako je z njim. Ko se je vrnil iz bolnišnice oziroma z rehabilitacije v Soči, to je bilo 10 mesecev po hospitalizaciji, je bil oče še bolj nebogljen. Sin je zato najel stanovanje v neposredni bližini svoje službe, da je lahko med malico skočil previt očeta, očistit kateter in ga nahranit. To je počel osem mesecev, vendar si je oče želel vrnitve v svojo vas in svojo hišo. »Ko sem videl njegov nasmeh na obrazu in njegovo veselje ter navdušenje ob vrnitvi domov, sem stanovanje vrnil in spet sva zaživela doma,« pripoveduje sin, ki za oskrbo očeta porabi skoraj šest ur na dan. V to je všteta osebna higiena, od britja, kopanja, menjave plenic in prepihavanje urinskega katetra, nega zaradi preležanin, nakup pripomočkov, skrb za prehrano in prevozi k zdravniku. Ker živita v nadstropju, mora za vsak premik očeta poprositi katerega od sosedov, da mu ga pomaga nositi, saj hiše še nista preuredila. Sin je razmišljal o tem, da bi najela pomoč na domu, a je oče po prihodu iz bolnišnice nezaupljiv do vseh, še domačim, ki pridejo na obisk, se izogiba. »Pravi, da je utrujen, in se umakne,« je povedal sin, ki sluti, da očeta boli to, da se drugi pogovarjajo o tem, kaj so delali in počeli, on pa je nemočen. Zato se umakne v samoto, na srečo pa lahko dela z daljinskim upravljalnikom in gleda televizijo.
Pripomočki za nego invalidnega očeta so dragi, sin našteva vrsto stvari, ki jih potrebujeta, a niso na recept, zato njuni stroški vztrajno naraščajo. Tudi izpad dohodka je precejšen; časi, ko sta imela svoje živali in obdelovala svojo njivo, so nepreklicno mimo. Zato za 135.000 evrov tožita brežiško bolnišnico. Čeprav je bil del odškodnine že izplačan, menita, da jima za uničeno življenje pripada večja odškodnina. »Temelj v tej zadevi ni sporen, Splošna bolnišnica Brežice je odgovornost za strokovno napako pri zdravljenju gnojnega vnetja tožnika priznala že pred začetkom sodnega postopka,« pojasnjuje Nataša Avšič Bogovič, direktorica v odstopu, in dodaja, da sankcij zoper zdravnike, ki so sodelovali pri zdravljenju omenjenega pacienta, ni bilo. Pojasnjuje še, da je bila odškodnina v pretežnem delu že izplačana pred tem sodnim postopkom, oškodovani pacient pa zdaj zahteva dodatno odškodnino, a ta je po mnenju bolnišnice previsoka.