KOSTEL – Petnajst kilometrov dolga žičnata ograja, ki jo je na nekaterih koncih že zamenjala bolj humana panelna, je med Kužljem in Slavskim Lazom v dolini zgornje Kolpe na površini 5000 hektarjev, ki jih pokriva Lovska družina Banja Loka-Kostel, prava krvava past za divjad in zveri. Prvenstveno je seveda namenjena zaščiti pred vdorom migrantov na njihovi poti proti obljubljeni Evropi, a kaj ko bolj ustavlja migracijo živali, ki mejno reko prečkajo že od nekdaj, kot nezakonite poti ljudi.
»Res je, da so se tudi živali nekoliko privadile, če temu tako rečemo, novemu režimu ob meji, a so še vedno številni primeri zaletavanja in zapletanja v ograjo in posledično poškodb,« razlaga Cvetko Skok, do pred kratkim predsednik tamkajšnje lovske družine. Lani so iz žice, ki se živalim zareže do kosti, potegnili sedem kosov jelenjadi, nekaj so jih sneli tako hudo ranjenih, da so jih morali usmrtiti, nihče pa ne ve, koliko se jih je samih izvleklo iz objema rezilne žice in pozneje v gozdu poginilo. Lovci domnevajo, da kar precej, saj so se ptice ujede lani in tudi letos v jatah zadrževale nad kostelskimi gozdovi. Iskale so svoj zalogaj pojedine. »Potem ko smo reševali hudo poškodovano košuto iz vode, ni dvoma, da je nekaj nemočnih odnesla Kolpa,« je prepričan Skok. Lovci, sodeč po sledeh divjadi, ugotavljajo, da je po letu in pol na ograjo bolj pozorna, čeprav so številni primeri zaletavanja vanjo in poškodb. Migracijske poti se pač ne da zapreti.
Na Kostelskem vse več volkov
Žica je lani število jelenjadi na območju lovske družine oklestila za okoli dvajset odstotkov, letos pa bo izpad bržkone za nekaj odstotkov višji, tudi zaradi napada volkov na to vrsto živali. Slednji so bili na Kostelskem v preteklosti bolj redki in prehodni, zdaj pa se čuti njihova stalna prisotnost. To pa pomeni, da že izstavljajo račune. Vzorci iztrebkov in urina so nedvomno potrdili, da je bila tokrat na pohodu volčja družina. Ko pa so jih onidan v obmejnem cestnem naselju Vas, ki leži lučaj od državne ceste, našteli šest, ni bilo več dvoma. Večkrat so se, previdno, videti je bilo igrivo, pokazali na planoti. Ko pa so začutili bližino človeka in premik pločevine, so se sunkovito umaknili v visoko podrast. Za dober teden so poniknili, ko pa jim je zakrulilo po trebuhu, se je trop podal v iskanje hrane. Ali pa je morda hotel čez Kolpo, bog si ga ve.
»V hrvaškemu Kužlju, to vasico s slovenskim Kužljem deli le most, so volkovi zadavili pet kosov jelenjadi. Tamkajšnji lovci trdijo, da je po gozdovih še več pokončane divjadi,« Skok pove pričevanja kolegov sosednje zelene bratovščine. Seveda so klavci krvave sledi pustili tudi vzdolž mejnega pasu. Nedolgo tega so kostelski lovci na travnikih ob poteh v Rački Potok, Drežnik, Vas in Kuželj našli poginulo košuto in tri teleta. Pravzaprav so bili oglodani do kosti. Lakota pač ne pozna meja. Če se v žrtev zapodi polovica tropa, sprva ogrize vrat, nato jo zadavi, odpre pleča, poje stegno. Polna volčja zasedba se je gostije lotila drugače. Od jelenjadi so ostale le koža in kosti, saj so v borbi za čim večji zalogaj volkovi oglodali celo glavo, golenico...
Mučni prizori
»Kaj naj rečem, to so mučni prizori, ko se ti kar tako na plani pokaže pol ducata razkosane divjadi, čeprav je volk od nekdaj najraje segel po divjačinskem mesu, ki je naravno, užitno. Svojčas je globina gozda določala prostor za živalski in rastlinski svet, ko pa je človek mednje posegel s svinčnikom in interesom, se je ravnovesje hudo podrlo,« je prepričan Skok, ki meni, da je volkov v prostoru veliko več, kot jih je po novem naštela stroka, in sicer med 50 in 60, hrane pa vse manj. Zato so vse pogostejši konflikti (tudi) z jelenjadjo zunaj gozdnih širin, kjer očitno zmanjkuje prostora za sobivanje. Jelenjad poleg žice in volkov klestijo lovci z načrtovanim odstrelom. Lani jih je kostelska družina na mušico postavila 30. Tudi letošnji načrt je, tako kot zadnja leta, skrojen po meri kmečkega lobija, ki vpije, da mu (preštevilna) jelenjad redči pridelke in volku na pladnju ponuja drobnico, zanjo pa od države dobi povračilo po škodi. »Če bi država subvencije dajala na količino pridelka, in ne hektarske površine, bi bil tudi odnos kmetov do divjadi drugačen,« je prepričan Skok.
| Od projektov volk nima nič Usoda volka, tako kot drugih zveri in divjadi, je v rokah človeka. Njegovo vedenje in sobivanje se določa s projekti, od katerih, tako Cvetko Skok, volk nima nič. Tisti, ki za to zagotavljajo denar, za volka ne naredijo skoraj nič, nekdo pa se v tej verigi skrbnikov in načrtovalcev zagotovo dobro okorišča. O tem so trdno prepričani tudi drugi na Kočevskem, kjer se v zadnjih letih izvajajo razni projekti in monitoringi nad zvermi. |
