FOTO: Stašo bi operirali, ko bi že umrla

PREVALJE – »Ko sem odhajala od Staše Bukovec, so mi solze kar same tekle po licu. Res ne vem, čemu se večina ljudi toliko obremenjuje s kakšnim kilogramom več in dietami. Ko sem videla Stašo, ki zdaj tehta le še okoli 40 kilogramov in zaradi hude šibkosti ter utrujenosti lahko samo še leži, a je kljub temu nasmejana, sem se zavedela, kako hudo je, ko si enkrat tako bolan, kot ona,« je po obisku 39-letne Prevaljčanke strnila misli njena sokrajanka Anika Popič, ki se je stiske soljudi vselej dotaknejo. Obrnila se je na prijatelje na družabnem omrežju s prošnjo, naj pomagajo za Stašo zbrati denar. Tega zbirajo tudi Stašini prijatelji iz tujine, vse od Finske do Španije in celo ZDA. Vse zato, da bi v čim krajšem času zbrali potreben denar za operacijo, preiskave, zdravila, potne stroške … Saj poznate tisti rek – kdor hitro da, dvakrat da. Ampak tokrat se res mudi, saj je Staša na koncu z močmi. In bi dala vse za kak kilogram več. Pa da bi spet lahko normalno jedla. In zagrizla v sočen zrezek ali sendvič. »A zahrbtna bolezen jo je za to prikrajšala. Še več, tako je napredovala, da Staša trenutno uživa samo še drage in prav nič okusne napitke, ki jih pogosto izloči kar skozi usta. Zato je operacija, ki bi ji omogočila, da bi spet lahko normalno zaužila hrano, zanjo nujna. A kaj, ko je čakalna doba pri nas za tak poseg (pre)dolga, v Avstriji pa bi jo izvedli jutri. A bi jo morala plačati sama, saj ZZZS zanjo ne bi krila stroškov. Zato sem se odločila, da Staši pomagamo. V slaščičarno Polanšek na Prevaljah smo postavili skrinjico, v katero lahko vsakdo prispeva, kolikor lahko. Šteje vsak, četudi en sam evro,« pove Popičeva.

Od trinajstega leta je invalidka

Do devetega leta starosti je bila Staša povsem običajno dekle, potem pa je zbolela za hudo obliko crohnove bolezni. Kot nam je povedala njena mama Alojzija, je imela pri 13 letih eno prvih težjih operacij črevesja, po kateri je pristala na invalidskem vozičku, saj je bila 70 minut, verjetno pa še več, brez kisika. »Šest ur po operaciji so jo izgubili. Dejansko je že odhajala, in od takrat je stoodstotni invalid,« nam pove Stašina mama, ki skrbi za hčer skupaj z očetom in staro mamo, ki ima že več kot 90 let. Sledilo je še nekaj težjih operacij, po tisti leta 2002 pa se je vse skupaj umirilo. In kar 14 let ni bilo kakšnih večjih težav.

»Čeprav je Staša invalidka, pa je zelo bistra. Prava poliglotka, saj tekoče govori pet tujih jezikov. In marsikje me sprašujejo, kaj je študirala. A seveda ni mogla. Je pa bila odličnjakinja, dokler je obiskovala srednjo ekonomsko šolo,« nam pripoveduje mama Alojzija, ki tudi sama ve, da bi bila za Stašo edina rešitev operacija črevesja. V Avstriji bi jo opravili takoj. Še več, ta teden je že opravila vse preiskave in bila že na operacijski mizi. A si je Staša zadnji hip premislila. To pa zato, ker se je zbala, da bodo doma zaradi nje bankrotirali.

Koliko natančno stane, niti v Avstriji ne vedo povedati, saj tam posege obračunavajo drugače kot pri nas. »Zagotovo pa deset tisočakov ne bi zadostovalo. V sredo so ji opravili balonsko dilatacijo, a poseg žal ni bil uspešen. Plačati ga bo kljub temu treba,« potoži Stašina mama. Stroškov naša zdravstvena zavarovalnica ne bi povrnila, ker pri nas »še« niso bile izčrpane vse možnosti. Pa bi jih izčrpali, če ne bi morala Staša v čakalno vrsto. Nekaj mesecev bi čakala samo na magnetno resonanco, potem še na kolonoskopijo, pa ultrazvoke in druge preglede. Tudi na tiste za odobritev bioloških zdravil. V Avstriji so prišli na vrsto za pregled v 48 urah.

Tudi po napitke v sosednjo Avstrijo

»Primarij, ki bi jo hotel operirati, je klical in rekel, naj se vrne kadar koli, saj bi ji radi pomagali. Takšno operacijo bi opravili tudi pri nas, in to brezplačno. A kaj ko je Staša, glede na njeno šibkost, verjetno ne bi dočakala. Zadnje tri mesece lahko uživa le napitke in čisto juho. Pa popolnoma zmiksano zelenjavo, in še to le tisto, ki ne napenja. Pri nas so ti napitki zelo neokusni. Enega je poizkusila Popičeva in to potrdila. Tisti v Avstriji so veliko bolj užitni, predvsem pa jih je več vrst. In tudi jogurte imajo. Edina sreča je, da so blizu meje. »Zato jih kupujemo tam. Za dva decilitra takega napitka je treba odšteti 4,40 evra, na dan pa mora popiti najmanj tri. Pa izračunajte, koliko to stane na mesec. Staša pa kot stoodstotna invalidka na mesec prejme 280 evrov,« še pove mama Alojzija.

Staša pa nam prek nje potoži, da od življenja tako nima nič. »A ji z očetom nudiva, kar lahko. In jo tudi kam peljeva, res pa s pokojnino ne moreva delati čudežev,« še prizna Bukovčeva. Popičeva, ki jo je Stašina zgodba ganila, pa pravi: »Na žalost so čakalne dobe pri nas predolge, za nameček pa si drznejo na smrt bolni punci, ki ima le še 40 kilogramov, reči, da ni podhranjena. Pa sam na lastne oči vidiš, da ni tako. In da bo brez te operacije zagotovo umrla. Če bi se kdo postavil v njeno kožo, bi verjetno razmišljal drugače. Zato nam ne preostane drugega, kot da poskušamo Staši pomagati. In morda nam uspe zbrati denar, da bo brez skrbi legla na operacijsko mizo v Avstriji, kjer so ji pripravljeni pomagati takoj. Jutri!« In še, da bi morala biti država tista, ki bi prva pomagala. »Staši pa je obrnila hrbet, zato upam, da se bomo spet izkazali mi, navadni ljudje,« sklene Popičeva, ki bo vesela vsakršnega odziva. Za Stašo gre! Ena od prijateljic je Staši na njen profil na facebooku zapisala: »Delamo na tem, da bi zbrali denar, saj te nočemo izgubiti!«