FOTO: Skozi »Mussolinijev tunel« do najstarejše primorske trte

Če prihajate iz notranjosti Slovenije, do njih najlažje pridete tako, da v Postojni zapustite avtocesto in sledite cesti v smeri Ilirske Bistrice in se peljete mimo Knežaka, kjer po vasi Šembije zavijete ostro desno proti Podstenjam. Kraji so kot nalašč za pohode ali kolesarjenje. Na ogled znamenitosti rad popelje domačin Milivoj Kaluža, ki je tukajšnji kulturni in turistični delavec: »Ti kraji so poznani po svojevrstnem mediteranskem podnebju, domačini pravimo, da je tu točna meja med Primorsko in Notranjsko. Od daleč privablja Podtaborska stena, ki je vidna daleč naokoli.« Vidna je že po narečju prebivalcev, saj govorijo primorsko z nekaj notranjskimi posebnostmi.

Stara trta, nad njo grad

Tudi flora in favna teh krajev sta izrazito mediteranski. »Marsikateri popotnik se začudi, ko mu pripovedujem, kaj vse tukaj uspeva. Kivi, kaki, marelice, rožmarin, nešteto zelišč in seveda fige, ki tu uspevajo bolj kot ob morju,« pove Milivoj. Tu ima vsaka hiša zasajeno figo, med njimi tudi gospa Vinka s Krznarjeve domačije v Podtaboru: »Figo pri naši hiši je zasadil moj stari oče, to je pred okoli 150 leti. Vsako leto rodi dvakrat, tudi če drugega sadja tisto leto ni.«

V Podtaboru pri Brusovi hiši pa uspeva najstarejša trta na Primorskem. Uradno je stara 250 let, vendar je na sredini votla in ni bilo mogoče izmeriti vseh njenih let. Domačini domnevajo, da je precej starejša, nekateri pravijo, da prek 350 let (mariborska, ki jo štejemo za najstarejšo na Slovenskem, ima več kot 400 let, op. ur.). Nad Podtaborom se dviguje mogočna apnenčasta stena, ki naselje ščiti pred burjo in mu daje zavetje. Pozorno oko opazi ostanke gradu Tabor, ki so ga premski gospodje postavili v skalo kot zakladnico žita in drugih pridelkov, da so jih tako obvarovali pred Turki. Od njega je ostal le del zidovja. Le pogumnejši si drznejo splezati po skalah navzgor v njegovo zavetje. Valvasor omenja, da so ljudje v njem vzdrževali stražnika, ki je varoval njihove dragocenosti.

Po tankovski cesti

Nad Podtaborom se ob vznožju stene vije makadamska pot. Ta pelje skozi 72 metrov dolg predor, izklesan v živo skalo vse do Šilentabora in Ratečevega Brda. Nekateri mu pravijo tudi Mussolinijev tunel, saj so ga med vojno zgradili Italijani, da so med sabo povezali pomembne vojaške objekte in točke. Od tod je najlepši pogled na steno, ki na najvišji točki meri 70 metrov. V steni je v naravni luknji že omenjeni grad, druge luknje in votline pa so gnezdišča krokarjev. Te ptice opozarjajo nase s preleti in z akrobacijami, saj jim to omogoča topel vzgonski veter. Kot se spominja Milivoj Kaluža, so nekoč v steni gnezdili tudi divji golobi.

Nekje na sredi poti je jama, imenovana Kozja luknja, iz katere bruha voda, vendar le, ko je veliko dežja. Za steno je veliko neraziskanih jam z vodo, v katerih domujejo podzemni beli raki in celo človeška ribica. Stena je primerna za plezanje, tu se je preizkusilo nekaj plezalcev, vendar organiziranega plezanja, kot je na primer v sorodni steni v Ospu, ni. Stena ima sicer še veliko lukenj, ki jim domačini pravijo Uršja, Medvedova, Jakčeva luknja, a na žalost niso označene. Pot je lepo vzdrževana in mamljiva za kolesarje in pohodnike, teh je največ ob lepem nedeljskem vremenu.

Na stotine slapov

Na dnu stene se apnenec konča, začneta se nepropustni fliš in lapor. To omogoča, da se voda zadržuje na površju in vsa, ki se nabere nad steno, privre ven v izviru Podstenjška. Izvir, ki mu domačini pravijo Curk, je dostopen, voda pa je izjemno čista, zato jo je greh piti iz steklenice ali plastenke. Podstenjšek je daleč naokoli edini kraški izvir, ki izloča lehnjak. Pojavljati se začne takoj za izvirom in še dober kilometer dlje, ko po strugi ustvarja svojevrstne pragove in slapove. Celotna struga se tako spušča proti istoimenskemu naselju v prelepih terasah. Več stoletij je tu voda dajala energijo, ki je gnala mline in žage. Mlinska kolesa so se ustavila 4. junija 1942, ko so Italijani vasico zažgali, prebivalce pa pregnali. Od takrat si mlini niso več opomogli in danes na njih spominjajo le še ruševine.

Vsekakor je svet pod Podtaborsko steno vreden ogleda, le malce pustolovskega duha in iznajdljivosti boste potrebovali. Pa vendar je tak, kot je, brez turizma in popolnoma nepoznan, najlepši in edinstven.