STUDENEC

FOTO: S šišensko vodo je moža iztrgala smrti

Objavljeno 11. november 2017 10.45 | Posodobljeno 11. november 2017 10.45 | Piše: Primož Hieng

Zdravilno vodo iz ljubljanskega hriba so pili že stari Rimljani. Tudi danes Ljubljančani na izviru polnijo steklenice.

Izvir pod Šišenskim hribom nikoli ne presahne. Foto: Primož Hieng

LJUBLJANA – V Šiški, tako rekoč pod 429 m visokim Šišenskim hribom oziroma nekoliko nižjim Malim Rakovnikom, ob ulici Pod hribom privre na dan kar sedem studencev. Tako pravijo domačini, ki so jim pred leti asfaltirali ulico, hkrati pa so uredili odvodnjavanje odvečne vode, ki se zbira v hribu.

Mnogi Ljubljančani obiskujejo najmočnejši izvir, ki so hkrati s cesto uredili, zasadili cvetje in postavili klopi, prav tako pa namestili cev, iz katere priteka voda, ki naj bi bila po mnenju mnogih kar čudežna. Očitno so to vodo poznali že prebivalci Emone, predhodnice današnje Ljubljane. V takratnem mestu so se Emonci sprva zadovoljili z vodo iz vodnjakov, saj je imel vsak blok hiš svojega.

Čistejša kot iz pipe

Kot poudarjajo arheologi, so v 2. in 3. stoletju oskrbo z vodo dopolnili z najmanj dvema vodovodoma. Čeprav je imela Emona obilje vode, je bilo treba za obzidano mesto posebej zagotoviti neodvisno oskrbo z njo. Primož Pavlin z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU pravi, da je bil prvi vodovod v mesto speljan s severozahoda: »Med drugim so ugotovili potek rimskega vodovoda na območju od Vodnikove ceste mimo šišenske Stare cerkve, pod hotelom Bellevue in naprej mimo Cekinovega gradu skozi Tivoli, nakar je verjetno mimo zdajšnje Opere prispel v mesto. Domnevno je bil zajet izvir Zlati studenec v štiri kilometre oddaljeni Kamni Gorici. Ta izvir so imenovali tudi Slatek (Zlatek) in Rimski vrelec, prvič ga omenjajo leta 1913. Drug vodovod je bil speljan z zahodne smeri. Na sledove kanala so naleteli na Glinici, v Postojnski ulici in pri Tobačni tovarni. Svinčene cevi, ki so jih uporabljali za hišno vodno napeljavo, so v Emoni našli na več koncih, vodnega stolpa pa še niso odkrili.«

Gospa je vztrajala pri svojem in moževe noge negovala s to vodo, prav tako jo je redno pil.

Tisti, ki redno hodijo k čudežnemu izviru vode v ulici Pod hribom, poročajo, da je voda izjemno čista, celo kristalna. Po preizkusu so ugotovili, da je ostala čista, kristalna in pitna tudi po več mesecih, seveda če bi jo natočili v primerne steklenice. Svoje so povedali še akvaristi; pravijo, da jo uspešno uporabljajo že desetletja za najbolj komplicirane in občutljive akvarijske ribe. »Zato je v bistvu precej bolj čista kot vodovodna. Pa še mehka in kisla je,« dodajajo ljubitelji akvarijskih ribic. 


Steklenice v nahrbtniku

Voda iz najbolj znanega šišenskega izvira naj bi bila izjemno čista. Tako pravi eden tistih, ki redno hodijo pod Šišenski hrib z veliki steklenimi posodami. Zaradi svojega dela si želi ostati anonimen, svoje trditve pa je podkrepil s strokovnimi meritvami: »Z analizami je pa tako: vse analize lahko opravim sam s svojimi instrumenti, redno pa ugotavljam, da je voda po parametrih, kot so pH-vode, prisotnost trdih delcev in napetost, izjemno stabilna in čudovita. Kar se tiče mikrobiološke analize, pa se zanašam na svoj senzorični občutek. Vsekakor so pomembna pričevanja nekaterih, da to vodo občasno mikrobiološko preverjajo. Po njo hodijo tudi občani, ki živijo v neposredni bližini, čeprav mnogi pravijo, da imajo Ljubljančani zelo dobro vodo. Na to območje prihajajo celo stanovalci novejše soseske Mostec v Dragi in tudi taki, ki steklenice prinesejo kar v nahrbtniku.«

Naš vir pove še zgodbo o gospe, ki je s to zanimivo in nenavadno vodo pozdravila moža. »Imel naj bi neko hudo obliko gangrene, pri kateri so zdravniki trdili, da bodo morali možakarju odrezati noge, sicer naj ne bi živel več kot nekaj let. Gospa je vztrajala pri svojem in negovala moževe noge s to vodo, prav tako jo je redno pil. Gospod s hudo boleznijo in z grožnjo, da bo ostal brez obeh nog, naj bi po pripovedovanju gospe ozdravel in doživel zelo visoko starost.«

Šišenski hrib, Rožnik in Mostec so bili kraji, kjer so se, ko še ni bilo urejenih otroških igrišč, igrali otroci skupaj s starejšimi vrstniki. Pri teh igrah, lovljenju po gozdovih in številnih padcih je seveda tekla tudi kri. K zdravniku ali morda celo na urgenco ni bilo treba; ko so se nehali igrati, so se vedno ustavili pri omenjenem izviru, se umili in se pošteno odžejali s kristalno čisto vodo. Prav tako so z njo izprali vse rane, ki so jih dobili pri igranju v gozdu. »Presenetljivo, rane so se zelo hitro zacelile,« je povedal eden od obiskovalcev izvira.

Ta nikoli ne presahne, tudi v letošnjem vročem in suhem poletju je voda iz cevi tekla povsem normalno. 

Deli s prijatelji