MARIBOR – »Meni bi bilo najlažje reči, da se prstov ne da prišiti. Porabil bi pol ure za oblikovanje krnov in pacienta odpravil. To je najkrajša pot, a bi bila škoda nepopravljiva,« je zgodbo s srečnim koncem začel mariborski plastični kirurg, asist. mag. Miran Križančič, dr. med. Pred domala natančno mesecem dni so na urgentni blok mariborskega kliničnega centra sprejeli 43-letnega K. Dž., ki mu je krožna žaga odrezala tri prste desne roke – palec, kazalec in sredinec. »Težave pri poškodbah z žago nastanejo, ker cefra tkiva, ki so bolj poškodovana, kot če bi bile poškodbe narejene z nožem ali sekiro. Če je tehnično izvedljivo, če ni preveč raztrganin, če je splošno zdravstveno stanje pacienta dobro, se lotimo replantacije prstov. To je zahteven postopek, pri katerem se najprej fiksira kosti, zašije kite, potem živce in na koncu še žile,« je zapleten postopek, ki se v glavnem izvaja pod mikroskopom, pojasnil Miran Križančič.
Za trenutek je zapeklo
Kaj se je tragičnega 4. oktobra dogajalo na gradbišču v Mariboru, se nesrečnik dodobra spominja še danes. Ljubljančan je skupaj z bratom delal v proizvodnji hali, kjer izdelujejo lesene stene za montažne hiše. »Stal sem za namizno krožno žago in rezal manjšo OSB-ploščo. Bila je stotinka sekunde nepazljivosti, nekaj sem cuknil, in že se je zgodilo. Mislil sem, da sanjam. Za trenutek je zapeklo, čez nekaj sekund pa je bilo videti vse razsežnosti. Bila je katastrofa, kri je brizgala naokrog. Brat je stekel po prvo pomoč v avtomobil, a moram priznati, da je bilo njima huje kot meni,« se tragičnih trenutkov spominja poškodovanec. Imel je srečo, da je starejši možakar, ki je v proizvodni hali deloval kot mehanik, poiskal vse tri odrezane prste in jih spravil v polivinilasto vrečko.
bolnišnico sploh ne bi prinesli prstov.
Trojica je sedla v kombi in se nemudoma odpravila proti mariborskemu univerzitetnemu kliničnemu centru, kjer je tistega popoldneva dežural dr. Križančič. Čeprav ni imel velike ekipe (z njim je bila vseskozi specializantka v začetnem delu specializacije), se je odločil za replantacijo. »Operacija je trajala skoraj deset ur, od štirih popoldne pa do dveh zjutraj. Kakor koli je utrujajoče, ni časa ne za stranišče ne za malico ali pavzo. Vseskozi je treba biti zbran. Predstavljajte si, da samo za zašitje enega prsta včasih porabimo štiri ali pet ur. Treba je zašiti kite, živce in žile, ki so na tem nivoju debele maksimalno en milimeter. Vsak prst ima dve kiti upogibalki in eno, ki izteguje. A same kite še niso dovolj, najpomembnejši člen so žile, saj je ves trud zaman, če ni prekrvitve. Na vsakem prstu sem zašil dve arteriji, ki dovajata kri, in po dve veni. Teoretično bi zadostovala po ena, a obstaja nevarnost, da se žile zamašijo in je treba prst odstraniti,« je potek pojasnil kirurg.
Malo upanja, veliko truda
Ob prihodu v bolnišnico se je poškodovanec že poslovil od svojih treh prstov na roki: »Sploh nisem vedel, da je to možno. Če ne bi bilo starejšega gospoda, ki nama je z bratom pomagal, verjetno v bolnišnico s seboj sploh ne bi prinesli prstov. Doktor, ki sem ga spoznal tik pred operacijo, mi je vlival le malo upanja, a je dejal, da bo storil vse, kar je v njegovi moči.«
In doktor Križančič je še kako dobro vedel, zakaj se je odločil prišiti trojico prstov. Če človek ostane že brez enega, naleti v vsakdanjem življenju na velike težave. Še zlasti če gre za palec, saj je ta najpomembnejši za izvajanje tako imenovanega pincetnega prijema, ki je nujen v vsakdanjem življenju pri tako rekoč vseh ročnih opravilih, kot so denimo držanje žlice ali vilic, zapenjanje gumbov in zavezovanje. »Prsti se lahko nadomestijo s plastičnimi protezami, a te še zdaleč ne morejo nadomestiti naših funkcionalnih prstov,« pojasnjuje mariborski zdravnik.
V kratkem bodo možakarju, ki mu je prste rešilo tudi, da je v dobrem splošnem zdravstvenem stanju, odstranili žice, ki so jih namestili zaradi fiksacije kosti. Zatem sledi fizikalna terapija. Ta v procesu okrevanja pomeni tretjino uspešnega zdravljenja. »Preostali dve tretjini sta delo kirurga in sodelovanje pacienta,« še pojasni Križančič, ki je nadvse zadovoljen, da se je operacija končala uspešno in je lahko še enega pacienta obvaroval pred invalidnostjo. Od sreče je kar žarel tudi nesrečnik: »Prsti so ležali kakšnih 15 metrov stran. Še dobro, da so jih našli. Zdravnik mi je pred operacijo rekel, da so poškodbe zares hude, a je hkrati obljubil, da bo poskusil vse, kar je v njegovi moči. In res je naredil veliko zame. Ko sem po trinajstih dneh zapuščal bolnišnico, so se okrog moje zdravniške postelje zbrali zdravniki in eden mi je dejal: 'Vi ste najsrečnejši človek na svetu. Imate prste.' Vem, da me čaka še veliko dela, preden bom lahko znova opravljal vsakdanja opravila, a zares sem presrečen, da sem naletel na tega zdravnika. Če ga ne bi bilo takrat v službi, bi se zgodba lahko končala drugače. To je neverjetno, kaj so naredili.«
