OSP – Včeraj so jo pokopali, dobro Elico Vehar iz Ospa. Mnogi niti njenega priimka niso poznali, za številne plezalce in planince je bila le Elica, Super Elica, plezalska mama. Konec 70. let prejšnjega stoletja so k njej začeli hoditi prvi plezalci v Ospu in njena hiška je kmalu postala njihov drugi dom. »V 80. letih smo v Osp prihajali alpinisti z avtobusi in nahrbtniki, sprva smo se ustavili pri Elici in jo prosili le za vodo, no, potem pa nam je ponudila tudi refošk pa še prostor za spanje, in kmalu je njen dom postal prava zbirna in informacijska točka,« pripoveduje legendarni vrhunski alpinist Silvo Karo, ki mu je Osp tako prirasel k srcu, da se je preselil iz Domžal in si iz nekdanje razvaline ustvaril dom. »Bila je edina, ki nas je resnično sprejela, domačini so na nas zelo dolgo gledali bolj kot na čudake, ki plezamo po jamah. Rada nas je imela, morda še toliko bolj, ker je bila tudi sama v Ospu priseljenka in nas je zaradi tega bolje razumela,« se spominja Silvo Karo.
Super Elica in Super Emil
Izgubo zagotovo najbolj težko prenaša njen mož Emil Vehar, ki je po imenu sicer malo manj znan, a vendar so ga plezalci prav tako vzljubili in po njem, tako kot po Elici, poimenovali smer Super Emil. Ne nazadnje je prav on vsa ta leta oskrboval žejna grla z odličnim domačim refoškom iz svojega vinograda in poskrbel, da je bilo vzdušje pravo. Le da je moral on bolj zgodaj hoditi spat, saj je imel zjutraj službo, njegova Elica pa se je rada poveselila do zgodnjih jutranjih ur.
Kar zasvetijo se mu žalostne oči, ko nam odpre vrata in ga prosimo, ali bi lahko skupaj z njim obujali spomine na njegovo ženo. »Oh, moja Elica! 87 let bi imela letos. Veste, sva imela burno življenje, ne bom nič lagal, a vse težave sva lepo skupaj prebrodila. Ko je bila v bolnici, me je prijela za roko in mi dejala, kako ubogi bom, ko bom sam. Res je, ne vem, kako bom to prenesel! Tako hudo je bilo zadnje leto...«
Ljubezen za vedno Ljubezen med alpinisti in Elico je trajala do zadnjega dne njenega življenja. V 80. in 90. letih so se pri njej ustavljali plezalci, mnogi so jo zjutraj poklicali po telefonu in vprašali po vremenu. Po plezanju pa so na dvorišču pokušali vino in se pogovarjali dolgo v noč. Eličin dom je postal tako priljubljen, da je dobil markacijo, Planinska zveza Slovenije jo je oskrbela z žigom slovenske planinske transverzale, gorski reševalci pa so pri njej dobili prostor za svojo opremo. Zaradi zaslug je od PZS prejela zlati častni znak, njeni drugi otroci, plezalci, pa so ji posvetili smer v osapski steni, poimenovali so jo kar Super Elica. Čeprav ni bila plezalka, je s pomočjo svojih prijateljev smer tudi splezala, stara je bila 70 let. Menda je takrat dejala: »No, zdaj sem pa tudi jaz nekaj dosegla.« Nedaleč stran je smer z imenom Super Emil, po njenem možu. Tudi zadnja leta, ko je Elica zbolela, skoraj ni minil vikend, da se ne bi pri njej oglasili plezalci in poklepetali z njo. |
Kar 63 let sta bila poročena, od leta 1954, ko sta si obljubila zvestobo v Idriji. »Leto pred poroko sva se prvič srečala, bilo je bolj na daleč, a je ratalo,« se mu kljub žalosti na usta prikrade nasmešek. Rad ima svojo Elico, to se mu vidi, čeprav tudi pove, da sta bila zelo različna značaja. On je bil miličnik, nekoliko bolj zadržane sorte, ona pa zelo zgovorna in neposredna. »Iz Idrije so me premestili v Sežano in leta 1956 smo se preselili sem, v Osp. Trdi časi so bili, med vojno sem bil kot otrok zaprt in je malo manjkalo, da bi me odpeljali v taborišče na Rab, po vojni pa sem delal ob meji, kar je bilo zelo težko. Elica je bila brez službe, a kje naj bi delala? Zaradi mojega poklica sploh ni smela iz države, tukaj na vasi pa ni bilo nič. Avtomobilov nismo imeli, če si imel kolo, si bil lahko srečen.«
Znala biti tudi huda
Po letu 1965 sta lažje zadihala, življenje ob meji nekdanje Jugoslavije se je začelo izboljševati. Veselila sta se, ko sta njuna otroka, Marinka in Albin, odraščala, a je v njihovo družino prišla huda tragedija, v prometni nesreči je Albin izgubil življenje. »Najin fant je ravno doštudiral za gradbenega inženirja, postavil temelje za novo hišo, pa čisto majhno hčerkico sta imela z ženo, ko se je zgodilo. Takrat se nama je življenje podrlo, Elica se dolgo ni mogla potolažiti in je bila strašno uboga in žalostna. Mislim, da je potem to svojo bolečino ob izgubi Albina začela zdraviti tako, da se je razdajala za te fante, ki so prihajali k naši hiši. Lepo je bilo,« se spominja Emil, s katerim se skupaj zjokamo, ko tako ljubeče pripoveduje o ženi.
spat, če je bilo to potrebno.
Seveda ni imel Emil nikoli prav nič proti, da je njun dom postal zatočišče plezalcev. Čeprav včasih ni imel kam sesti, ko je prišel iz službe, in so spali v štali, na dvorišču in tudi v Albinovi sobi, je z veseljem jeseni pridelal refošk in ponosen povedal, da ga je po navadi spomladi že zmanjkalo. »A je znala biti tudi huda, je zaropotala po mizi in plezalce nagnala spat, če je bilo to potrebno. Veste, Elica je bila strašno komunikativna in kako bi je ne podpiral, če pa sem videl, da je ob tem tako vesela. Še danes prejemam številne telegrame od fantov in deklet, ki mi pišejo, kako radi so jo imeli in da jim je bila kot mama. Pa vsi me sprašujejo, ali mi lahko kaj pomagajo, zato sem jim zelo hvaležen. Tudi hči Marinka mi veliko pomaga zdaj, ko mi je tako hudo,« pripoveduje.
Tudi nam je Emil v kantini natočil svoj odlični refošk, s katerim smo nazdravili in se poklonili spominu na Elico. Vse, ki so v njuno kamnito hišico pod osapsko steno dotlej radi zahajali, pa je Emil povabil, naj ga obiščejo tudi v prihodnjih dneh. »Bomo nazdravili na naše zdravje in na dušo moje Elice!«
