FOTO: Pastirca Manca in Vinko na kavici po 70 letih

CERKLJE NA GORENJSKEM – »Čisto vse sem že doživela, samo umrla še nisem. Izobrazbe res nimam, ampak delati pa znam skoraj vse!« To so besede najstarejše stanovalke Doma Taber v Cerkljah na Gorenjskem, 98-letne Marijane Lavrič, po domače Kočarjeve Mance, iz Trboj. Kljub častitljivi starosti preseneti s pozitivno energijo in močno voljo do življenja. Še vedno je vedrega duha in polna zgodb, ki jih je napisalo življenje.

Rodila se je v Trbojah 31. januarja 1918 v veliki družini kot zadnji, deseti otrok. Ko je bila stara 11 let, ji je umrla mama in potem je bilo zelo hudo, saj včasih doma niso imeli niti za kruh. Z dvanajstimi leti je odšla služit, med vojno je hodila v nemško šolo, po vojni pa je bila tri mesece celo zaprta v Šentvidu, ker je bil njen brat pri domobrancih. Preživela je, brata pa so ubili.

Januarja 1950 se je poročila s Tonetom. Dogovorjeno je bilo, da se na poroko v Kranj odpeljata z avtom, a zaradi sneženja so raje vpregli konje. Ohceti se še dobro spominja, pripravili so jo v šoli v Trbojah.

V zakonu so se jima rodili štirje otroci, dva sta žal že pokojna. Mož Tone je umrl pred 35 leti, star 68 let, Marjana je bila takrat stara 63 let. Ima osem vnukov, pet pravnukov in enega prapravnuka. V domu jo velikokrat obiščejo hčerka Marica in sin Tone pa tudi njeni sovaščani. Na začetku oktobra so ji pripravili čudovito presenečenje, saj je na obisk prišel njen nekdanji sovaščan, zdaj 95-letni Vincencij Ovijach - Vinko, ki živi v avstralskem Sydneyju. Srečanje je bilo nadvse ganljivo, saj se nista videla 70 let. Na terasi Doma Taber sta v prijetnem klepetu uživala ob kavici in pecivu, ki ga je pripravila Vinkova sestra Manca. Obujala sta spomine in si zaupala, kako sta doživela tako visoka leta.

Vinka sta na obisk pod Krvavec pripeljala mlajša sestra Manca in njen mož Marjan, ki živita na kmetiji Pr' Brank na Prebačevem. Vinko je bil zelo vesel, ker je bil spet med domačimi. Počuti se odlično, zdravje mu dobro služi. Z ženo bi letos praznovala 70-letnico poroke, a mu je Marija pred 16 meseci umrla.

Pekla za vso vas

V mladosti sta Marijana in Vinko skupaj pasla krave. Največkrat na vaškem svetu, skupaj s fanti z manjših kmetij iz Trboj. Kot sta povedala, so jima včasih krave ušle s pašnika vse do Voklega, kjer so jih domačini čez noč ujeli, odpeljali v hlev, jih pomolzli, zjutraj pa so jih vrnili pastirju.

Marijana je Vinku povedala, da ji ni bilo lahko, a se dela nikoli ni ustrašila. Pot od zrna do kruha je dobro poznala. V pravem času je bilo treba sejati, pleti in žeti, njena mala kmetija jo je vsak dan klicala. Ker je delo zunaj trajalo od jutra do mraka, se je peka kruha zavlekla v pozne večerne ure. Med tednom ga je pekla tudi za krajane, pripravljala je še rezance, buhteljne, pite in štruklje na sapi. Z vso vnemo se je lotevala krofov. Njeni so vedno nosili venček in imeli rumeno sredico. Pecivo, nastalo izpod njenih rok, je bilo tako okusno, da so ga ponujali na srečelovu gasilskih veselic in na drugih gostijah.

Izdelovala je torte različnih oblik, srčkaste, nizke in naložene, z jagenjčkom ali maslenimi cvetovi na vrhu. Na vrh je vselej z lepo pisavo zapisala voščilo. Tort je napekla več kot 2000, se spominja. 
Marijana je znala delati skoraj vse, kot je dejala: vzgajala je čebulno seme, kuhala žganje, šivala moške srajce po meri, prala in likala cerkvena oblačila, dimila meso, kuhala na številnih kmečkih ohcetih, šestdesetim in več svatom. Še dobro se spominja, kako je na ohcetih najmanj dvakrat zakrožil krožnik z denarjem enkrat za nevesto, drugič pa za kuharico. Za denar od kuhanja na ohceti si je kupila jedilni servis. V življenju je brez odlašanja poprijela za vsako delo, pomagala je sočloveku v stiski in ostala nasmejana vsemu hudemu navkljub. Pri 98 letih še bere časopise, in to brez očal, ima poseben zvezek, v katerega zapisuje ljudske pesmi, ki jih zna vse na pamet. Rada obišče vse domske prireditve in zna uporabljati mobilni telefon. Res, veliko je doživela Kočarjeva Manca.