LJUBLJANA – Spomnimo se travmatičnih dogodkov, ko je CSD Kamnik sestrici in njunega bratca, ki so končno našli topel dom, v nepojasnjenih okoliščinah odvzel kandidatoma za posvojitev in jih po več kot letu dni menda odpeljal k bivšemu rejniku. »Resnično, prav nihče od nas ni posumil na kaj takšnega, otroci so v tem času tako občutno napredovali, se ustalili, zacveteli,« se je spominjal ravnatelj OŠ Vodice Jure Grilc, ki je moral tolažiti nesojeno in objokano mamico, na jok je šlo vsem, ki so bili priča vprašljivi potezi CSD. »V tem primeru ni šlo za ukrep odvzema, zaradi varstva osebnih podatkov pa vam več informacij o konkretnem postopku pač ne morem posredovati,« je direktorica CSD Kamnik Maja Gradišek opisovala ukrep, ki je v hipu odprl številna vprašanja. Le zakaj si je nekdo dovolil z nesrečnimi otroki ravnati kot s šahovskimi figurami? Ali sta si kandidata za posvojitev res zaslužila tako žaljivo in nizkotno obravnavo? Bo končno kdo odgovarjal?
Srhljivo poigravanje
Dr. Viktorija Bevc, ki se že 32 let ukvarja s strokovnim delom na področju posvojitev, je mesec po tistem srečala (nesojena) posvojitelja. »Po kalvariji, ki sta jo morala doživeti, se počasi pobirata.« V programu priprave na posvojitev Deteljica sodelujeta že štiri leta. Dobro ju pozna. Po tistem, kar se je zgodilo, je bila ogorčena, prepričana je, da je šlo za vrsto neustreznih in nestrokovnih potez že v času rejništva kot tudi zdaj, ko so bili otroci nameščeni z namenom posvojitve. »Škode, ki je povzročena tem otrokom, ni mogoče popraviti! Država se res grdo poigrava z njimi in morebitnimi bodočimi starši. Otroke jim je vzela brez vsakršne obrazložitve, ti še svojih stvari niso mogli spakirati sami in se posloviti od novega okolja. Da bi jima CSD vsaj v obraz odkrito povedal o odločitvi o posvojitvi, četudi želijo otroke oddati drugam. Zakaj takšno poigravanje z otroki in s tem parom, ki je stopil otrokom naproti le zato, ker jih je CSD Kamnik povabil in jim predlagal njihovo posvojitev. Strokovno neznanje za delo na področju posvojitev škoduje otrokom in tudi posvojiteljskim staršem,« je prepričana Bevčeva, ki je življenje posvetila prav raziskovanju posledic neplodnosti pri parih, kako te vplivajo na odnos do posvojenega ali rejniškega otroka. »Zakonca, ki jima je CSD Kamnik ponudil v posvojitev te tri otroke, sta v temeljiti pripravi v programu Deteljice to predelala in otrok zagotovo nista želela posvojiti kot nadomestek svojih. Jasno jima je tudi, da otroci potrebujejo stike z bivšim okoljem kot tudi s starim očetom, a seveda omejene, kar je edino v njihovo korist,« pripoveduje Bevčeva.
Prikrita posvojitev
Vsi trije otroci so preživeli že ločitev rejnice in njenega moža, pri katerih je eden živel od drugega leta starosti, sestrici pa od rojstva. »Bojim se, da je šlo za tako imenovano prikrito posvojitev. Taka rejništva se le redkokdaj izidejo v korist otroka, saj že v izhodišču zgrešijo namen in sledijo zgolj potrebi odraslih po otroku. Na ta problem sem v strokovnih krogih že večkrat opozorila, saj gre lahko za hudo zlorabo otrok kakor tudi rejniških staršev.«
Za prvošolko, četrtošolko in sedmošolca bi moralo biti rejništvo namreč le začasen ukrep. Brez zakonitega zastopnika so bili že predolgo! Kot da je nanje nekdo pozabil... Njihov zakoniti skrbnik je uradno – država. Slednja pa se, kot rečeno, vede, kot da so ta mlada bitja šahovske figure, z njimi eksperimentira in jih lahkotno prestavlja po polju. Če bodo zavoženi, bo kriva država! Ker v njihovem primeru ponavlja ene in iste sistemske napake, se dozdeva, da se norčuje.
Institucionalna zloraba
»Mama otrok je tudi posvojena. Življenje mame se ponavlja na otrocih. Staremu očetu, ki ga vnuki poznajo, ni vseeno zanje, a ima človek občutek, da je odrinjen na rob zgodbe, brez možnosti odločanja o svojih vnukih. Država je te otroke dala v rejništvo, predvidoma paru, ki ni mogel imeti svojih otrok, in so zato lahko nezavedno predstavljali vezivo za ohranjanje zveze, kar se običajno ne izide. Tudi ta zveza je žal razpadla, in sicer pred očmi otrok, CSD je vse to spremljal in jih puščal v teh razmerah vse do odločitve za posvojitev!« je razodevala socialna delavka. »Za otroke je končno nastopilo upanje, ko je CSD lani vendarle našel primerna kandidata za posvojitev vseh treh in se je tega razveselil tudi stari oče, a se je zgodilo to, kar se je.«
Ko je CSD namestil otroke z namenom posvojitve, je sledilo enoletno obdobje, ko bi moral CSD ponuditi kar največ strokovne podpore vsem članom nove družine, da otroci v tem času razvijejo zaupanje v nove starše in se vživijo v nove razmere. Za kar bi bilo potrebno dobro sodelovanje CSD z novimi starši, ki mora temeljiti na popolnem zaupanju. »V tem primeru pa ni bilo nikakršnega zaupanja, nobene strokovne podpore, le nerazumljivi pritiski, ki so za stroko absolutno nesprejemljivi!« je pribila Bevčeva. Skrbniki otrok, te določi CSD, so nenapovedano prihajali k posvojiteljema, tam pa za zaprtimi vrati pri že tako razdvojenih otrocih poizvedovali o tem in onem ter jim prepovedovali povedati, o čem so se pogovarjali. »Preden so za vikend odšli enkrat k rejnici, drugič k ločenemu možu rejnice, so morali po nalogu CSD vse šolske obveznosti narediti v novi družini, da so lahko potem na stikih brezdelno uživali. No, kje bi se potemtakem takšen otrok počutil bolje?!« Viktorija Bevc prav tako ne more razumeti, zakaj je bilo treba za leto dni vse preseliti v Vodice. »Tako se pač ne dela!« Še manj ji je jasno, zakaj jih niso odpeljali že prej ali vsaj po letu dni, sredi avgusta, kot določa tudi zakon, ampak šele pozneje, ko se je že začela šola. »To je res poigravanje z usodami teh otrok in posledic, ki jih imajo in bodo še prišle za njimi, ne bo odtehtala nobena odškodnina, če jo bodo kdaj, seveda povsem upravičeno, zahtevali od države!«
