FOTO: Odkrili Trubarjevo pravo rojstno hišo

RAŠICA – Čeprav je oče prve slovenske knjige Primož Trubar v svojih delih večkrat jasno navedel, da se je rodil na Rašici pri Turjaku, pa ni nikoli natančno razkril lokacije rojstne hiše. Edina delna omemba izvira iz leta 1558, ko je zapisal, da je ta »per Rastčici«, torej ne v sami vasi, ampak v njeni bližini. »Sklenjena vrsta turjaških urbarjev je razkrila neizpodbitno dejstvo, da Primožev oče Mihelj Malnar ni gospodaril na Temkovem mlinu, v katerem je od leta 1986 urejena Trubarjeva spominska domačija, temveč približno 400 metrov stran v Šklopovem mlinu pod Kukmako. Nekaj časa je bil njegov oče hkrati gospodar dveh kmetij v vasi Rašica in pozneje posestnik kmetije na Kukmaki, toda v času Primoževega rojstva je premogel samo omenjeni mlin,« nam je najprej pojasnil dr. Boris Golec, znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.

Po zgodovinarjevih besedah turjaški urbarji in nato od srede 18. stoletja drugi pisni viri ne puščajo nikakršnega dvoma ne o lastnikih in legi mlina Mihelja Malnarja ne o drugih dveh mlinih pri Rašici: Temkovem in Mustarjevem. Za vse tri raške mline lahko sestavimo skoraj popoln seznam gospodarjev vse od 1464. do danes. Gre za enkraten primer na Slovenskem, saj nimamo za nobeno drugo zemljiško gospostvo tako dobro ohranjenih urbarskih virov kot prav za Turjak.

»Domačija, kjer je Malnarjev Primož naredil prve korake, obstaja torej že najmanj pet stoletij in pol. Najpozneje v drugi polovici 18. stoletja je dobila hišno ime pri Šklopu, prvič izpričano 1777., od leta 1770 je imela hišno številko 17, danes jo poznamo kot Zadnikovo z naslovom Rašica 39. Tu je od Trubarjevega časa ostal komaj kakšen kamen na kamnu. V spodnjem delu hiše je deloma ohranjen mlin, obnovljen po požaru leta 1905, debelina in način gradnje zidov pa dopuščata domnevo, da je ta, najstarejši del stavbe, nastal še pred 18. stoletjem,« pravi naš sobesednik in nadaljuje: »Ni izključeno, da Primož tu ni preživel celotnega otroštva, saj so se Malnarjevi iz mlina preselili na bližnjo Kukmako, kajti oče Mihelj je med letoma 1511 in 1517 zagospodaril še na tamkajšnji edini kmetiji, ki je bila od mlina oddaljena le kakšnih 150 do 200 metrov. Približno dvanajstletni Malnarjev Primož je potemtakem odšel v šolo na Reko bodisi s kmetije na Kukmaki bodisi iz Šklopovega mlina pod njo, kar se oboje ujema z njegovo oznako, da je rodni dom stal 'pri Rašici'.«

Zmotna Levstikova domneva

Ob 350-letnici Trubarjevega rojstva 1858. je njegov retenski rojak Fran Levstik – sledeč ljudskemu izročilu – opozoril na domnevno Trubarjevo rojstno hišo na vrhu vasi Rašica, na Šimenovo hišo številka 8. Zato so si jo odtlej obiskovalci Rašice pogosto prihajali ogledovat in petdeset let pozneje so hoteli na njej celo vzidati spominsko ploščo. Hkrati se je pojavila na razglednici, ki jo je 1908. založil domači trgovec in gostilničar Franc Dolšak, vnet častilec prvega slovenskega književnika in protestantskega reformatorja. Ta je bil tedaj lastnik »ta velke hiše«, pravega furmanskega dvorca na spodnjem koncu vasi, zgrajenega 1817., nekoč pa je na tem mestu stala domačija, na kateri sta gospodarila Trubarjeva brata Jurko in Andrej in na kateri je Trubarjev priimek na Rašici malo pred letom 1614 zamrl.

V istem obdobju je krajevni zgodovinar Leopold Podlogar prvi podvomil, da je Šimenova hiša res Trubarjev rojstni dom, saj je bil njegov oče vendar mlinar, zato se mu je zdelo bolj verjetno, da se je znameniti rojak rodil v grajskem mlinu pod vasjo. Leta 1920 je literarni zgodovinar France Kidrič zapisal, da bi lahko šlo za Temkov mlin, kar so nekateri kljub njegovemu pozivu k previdnosti kmalu nekritično povzeli kot dejstvo. Ob 400-letnici Trubarjeve smrti so tu uredili današnjo Trubarjevo domačijo, ne da bi mlin razglašali za dokazano lokacijo rojstne hiše. Slednjo je razkril šele temeljit pregled urbarjev gospostva Turjak v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju, ki ga je dr. Boris Golec opravil ob Trubarjevi 500-letnici, in dognal, da se je Malnarjev Primož nedvomno rodil v Šklopovem mlinu pod Kukmako.

Malnar, Trubar, Truber

Poleg tega podatka se je ob ponovni razčlenitvi znanih dejstev in uporabi novih virov dokopal še do nekaterih spoznanj, na osnovi katerih lahko Trubarjevo življenje povzamemo takole: Primož Trubar se je rodil kot Primož Malnar v župniji Škocjan pri Turjaku neznanega dne med letoma 1507 in 1509. Njegov oče Mihelj Malnar je bil tesar in mlinar, mati pa Jera, roj. Trobar oziroma Trubar. Kraj rojstva ostaja Rašica, vendar to ni Temkov mlin, današnja Trubarjeva domačija, temveč Šklopov mlin zunaj vasi, pod Kukmako. Primož Malnar je med letoma 1520 in 1526 spremenil priimek v Trubar in med 1526. in 1528. še v Truber. V katoliškega duhovnika je bil posvečen 1530. v Trstu. Veroizpoved je zamenjal 1548. s prestopom v luteransko vero. Prvič se je poročil okoli leta 1549 v Rothenburgu z Barbaro Sitar iz Kranja, ki je v 20. stoletju več desetletij zmotno veljala za Barbaro Klaus iz Celja. Po zadnjih ugotovitvah se je Klaus najverjetneje pisala njegova druga žena Anastazija, s katero se je poročil 1566. v Lauffenu ali Derendingenu. O tretji ženi Agnes, ki ga je preživela, ni znanega ničesar razen imena in približnega časa poroke (po 1581). Primož Trubar je umrl 28. junija 1586 v Derendingenu, a ker so v avstrijskih deželah dve leti prej uvedli reformirani gregorijanski koledar, je bil tedaj na Kranjskem uradno že 8. julij.

Zgodovinar Golec pravi, da večje zadrege glede novih dognanj o Trubarjevem domovanju ne bi smelo biti, saj, kot pravi, če hočemo biti natančni, Rašica nima samo ene »Trubarjeve domačije«, ampak kar štiri ali celo pet. Priimek Trubar oziroma prvotna zapisana različica Trobar se tako pojavi pri Temkovem mlinu, pa tudi v Mustarjevem, kjer so Trubarjevi živeli najdlje, srečamo ga tudi v Šklopovem mlinu (tu se je Primož rodil) ter na nekdanji kmetiji Primoževega očeta na Kukmaki. Zadnja, ki bi lahko upravičeno nosila takšno ime, pa je 'ta velka hiša' v vasi, kjer je priimek Trubar v začetku 17. stoletja ugasnil.«

Ob ogledu vseh petih lokacij »Trubarjeve domačije« smo se lahko prepričali, da sta najbolje ohranjeni (in obnovljeni) Temkov mlin, v katerem je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja še mlel njegov tedanji lastnik Jože Pečnik, pod okriljem Občine Velike Lašče pa je danes spremenjen v muzej, in »ta velka hiša«, v kateri zdaj živijo tuji lastniki. Usodi Šklopovega in Mustarjevega mlina sta zelo podobni, saj se je – potem ko sta nehala delovati – njuno debelo zidovje ohranilo v sklopu novih hiš, pri čemer je pri prvem še videti, kje so se nekdaj vrtela mlinska kolesa, medtem ko je pri drugem struga mlinščice zasuta. V Šklopovem zdaj živi hči zadnjega gospodarja Jožeta Zadnika, v Mustarjevem pa potomec te mlinarske rodbine Janez Mustar, ki nam je povedal, da so v njem mleli do 1945., v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so ga podrli, njegove 70-centimetrske stene pa vključili v spodnji del stanovanjske hiše. Od Šimenove hiše, katere zadnji stanovalec je bil Janez Virant, je ostala le klet, od kmetije na Kukmaki pa nič.