Bržkone najbolj znani slovenski izgnanec je košarkarski as Ivo Daneu. Pravzaprav je bil tistega groznega poletja 1941 izgnanček, le nekaj let je imel. Njegov oče je bil dr. Ivo Daneu, imel je kar dve diplomi, ekonomske in pravne fakultete na Dunaju. Gospod Daneu st., intelektualec in slovenski domoljub, je bil izgnan pravzaprav dvakrat, prav tako njegova žena Marija Gombač iz Trsta, mama košarkarskega asa.
Bežali tudi Daneuovi
Skupaj z očetom in mamo je že leta 1920 iz Bazovice pri Trstu, od koder so Daneuovi doma, Ivo Daneu st. bežal pred fašizmom v Maribor, kjer so na Smetanovi zgradili hišo. Iz Trsta je pred Mussolinijevimi črnosrajčniki z družino nekako v istem času pribežala tudi mama Marija.
Drugič sta bila starejši Daneu, ki je bil pred vojno zaposlen pri predstavništvu beograjskega Putnika v Mariboru, in žena izgnana – roko na srce, mnogo bolj kruto – v začetku julija 1941. Takoj po nacistični zasedbi Maribora so Daneua st. zaprli v avstrijskem Gradcu, 3. julija pa skupaj z ženo in otroki, starejšima Desanko in Vlasto ter najmlajšim Ivom, tedaj je imel 3 leta in pol, v tovornih vagonih odpeljali v Srbijo. Izgnan je bil tudi košarkarjev stric Zdenko Daneu.
Vlak se je ustavil v Natalincih v Šumadiji, tri kilometre od železniške postaje, kjer so jih pričakali vaščani in vsaki družini namenili vrečo hrane, skorajda več, kot so smeli vzeti od doma. Že jeseni 1941 je oče z zvezami iz Putnika uredil, da so odšli v Beograd. Mali Ivo je skoraj štiri leta živel tam, oktobra 1944 dočakal osvoboditev Beograda in se avgusta 1945 skupaj z očetom, mamo in sestrama vrnil v Maribor. Da je Srbija njegova druga domovina, da ga imajo tudi naši južnoslovanski bratje tam neizmerno radi še danes, je torej popolnoma jasno.
V Srbijo je bila izgnana tudi družina znanega slovenskega pisatelja Antona Ingoliča. Bil je gimnazijski profesor in zaveden Slovenec v Mariboru in na Ptuju ter kot intelektualec trn v peti nemškemu okupatorju. V Srbijo so ga deportirali z ženo Adelo in njunima otrokoma, hčerko Aldo in njenim mlajšim bratom Borutom. Borut je nekaj desetletij pozneje postal odličen atlet, srednjeprogaš, bil je olimpijec v Rimu, po končani športni poti pa uspešen urednik in direktor založbe Mladinska knjiga. Tako kot Ivo tudi Borut že dolgo z družino in številnimi potomci živi v Ljubljani.
Neverjetna zgodba vrhunskega športnika
Neverjetna je zgodba še enega vrhunskega športnika, Dragana Holcerja, enega najboljših nogometašev nekdanje Juge. Mati je bila Italijanka Ida Orelli (njen oče je bil kot tehnik med vojnama angažiran pri gradnji železniške proge Niš–Skopje), oče pa je bil Slovenec, Štajerec Franc Holcer, prav tako zaposlen pri gradnji železnice in je živel v Nišu. Ida in Franc sta se spoznala, zaljubila, poročila in dobila tri hčerke, Karolino, Anđelko in Elizabeto. Ko se je začela druga svetovna vojna, je družina Holcer odšla v Slovenijo, Franc pa naprej v partizane. Tudi Ida je pomagala narodnoosvobodilnemu gibanju. Avgusta 1944 so nemški vojaki med racijo vpadli v Holcerjevo hišo v vasici Skoke pri Miklavžu na Dravskem polju. Ide niso našli, so pa odpeljali vse tri hčerke. Ko je Ida, ki je bila v tretjem mesecu nosečnosti, izvedela, kaj se je zgodilo, je stekla na železniško postajo, zadnji hip nekako skočila na vlak, ta pa jih je vse skupaj odpeljal v koncentracijsko taborišče Zwiesel na Bavarskem. Tam je 19. januarja 1945 rodila sina Dragana. Medtem je oče Franc v partizanih padel, bil je komisar XIV. divizije, njegovo ime je vklesano na spomeniku v Mariboru, v Skokem pa najdemo Holcerjevo ulico.
Ida, ki po koncu vojne ni imela kam, se je z otroki vrnila k svoji neporočeni sestri Jeleni v Niš, kjer sta po vojni obe delali v znani tovarni tobaka. Mladi Dragan je v Srbiji rasel med petimi ženskami in zrasel v nogometnega asa. Začel je pri Radničkem, nadaljeval pri Hajduku iz Splita, 1975. leta je odšel k uglednemu Stuttgartu, v državo, kjer se je rodil, zanj igral sedem let in potem še eno leto pri slovitem Schalkeju 04, kjer je nekoč igral tudi Brane Oblak. Za jugoslovansko reprezentanco je odigral 52 tekem, bil je eden najboljših obrambnih igralcev štoperjev svojega časa na svetu. Po karieri je do smrti, tihi ubijalec v žilah ga je pokončal pred dvema mesecema, živel v Splitu, mestu, kjer je bil kapetan dalmatinskega ponosa Hajduka in bil, čeprav ni bil niti Dalmatinec niti Hrvat, izjemno priljubljen in spoštovan.
Izgnanih, deportiranih, pregnanih in kruto poslanih v Srbijo, Nemčijo, Avstrijo in še kam je bilo na desettisoče Slovenk in Slovencev. Tisti, ki so bili izgnani v Srbijo, so imeli srečo, oni, ki so jih pregnali v Nemčijo, so prišli v pekel: morali so delati kot sužnji na kmetijah ali pa so jih poslali v koncentracijska in delovna taborišča. Tam so živeli v nečloveških razmerah, delali praviloma pod zemljo, z minimalno hrane in najmanj 12 ur na dan.
Le kratek seznam nekaterih znanih Slovenk in Slovencev, ki jih je pred desetletji zadela usoda današnjih nesrečnikov: dr. Adolf Bibič, znani pravnik in politolog, izgnan na Saško, dr. Maca Jogan, ugledna sociologinja, rojena v izgnanskem taborišču Lössnitz v Nemčiji, Janez Kos, nekdanji kustos Mestnega muzeja Ljubljana, izgnan v Neresheim v Nemčiji, Ksaver Meško, duhovnik in pisatelj, izgnan v Srbijo, Franc Šetinc, novinar in politik, izgnan v Šlezijo, Ivica Žnidaršič, ugledna pedagoginja, izgnana v Nemčijo, prav tako njen brat, Franc Žnidaršič, zdravnik in poslanec.
Ohranjanje spomina na gradu Rajhenburg
Grad Rajhenburg (Brestanica), tudi grajski hlevi, konjušnice in zasilne barake – Nemci so najprej od tam izgnali menihe trapiste –, je bil 1941. eno največjih zbirnih taborišč za izgon Slovencev. Skozi to zbirno taborišče jih je šlo na trnovo pot izgnanstva več kot 63.000. Društvo izgnancev je od mariborske škofije dobilo v brezplačen najem za 99 let del nekdanjih grajskih hlevov – pogodbo s škofijo so podpisali 2004., –, ki jih zdaj obnavljajo za namene spominskega centra o strahotah tistega časa. Za ohranjanje spomina na genocidno politiko okupatorjev do Slovencev med drugo svetovno vojno skrbi Društvo izgnancev Slovenije 1941–1945, ustanovljeno junija 1991 prav na gradu Rajhenburg, kjer je na ogled stalna razstava o izseljencih. Izdajajo knjige in brošure s spomini in pričevanji o teh dogodkih, odkrivajo spominske plošče in pripravljajo razstave. V društvo je včlanjenih 19.000 izgnancev, med njimi je 9000 prisilnih delavcev, predsednica pa je izgnanka Ivica Žnidaršič. Živi še okoli 19.000 izgnancev. Med avtoricami stalne razstave sta zgodovinarka, mag. Monika Kokalj Kočevar, muzejska svetovalka pri Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki ima zbranih več kot 50 videopričevanj izgnancev, in njena kolegica Irena Fürst, ki ima shranjenih več kot dvesto izjav.
