Le redkokdo ve, da imamo v Ljubljani poleg znamenitega Nebotičnika tudi Mali nebotičnik, v ljubljanski spakedranščini Ta mal' nebotičnik. Znamenito hišo pod tem imenom poznajo le starejši, silno redki pravi Ljubljančani. Tudi o njem in njegovih nekdanjih stanovalcih piše v eni od svojih štirih imenitnih knjig s skupnim naslovom Usode ljubljanskih stavb in ljudi, ki je izšla pred okroglimi desetimi leti, arhitekt in kustos v Arhitekturnem muzeju Ljubljana Bogo Zupančič. Stavba na Gradišču je bila zgrajena leta 1933, tedaj je veljala za nadstandardno, med prvimi v Ljubljani je imela dvigalo, in je delo arhitekta Hermana Husa. Na fasadi je vogalni kip Mati z otrokom, delo kiparja Franceta Kralja.
Dom očeta parlamenta
Mali nebotičnik je tudi danes poln zanimivih stanovalcev, nekaterih, ki so nekoč živeli v njem, kajpak ni več na tem svetu. Eden takih je Bogdan Cepuder, nekaj desetletij odgovorni in glavni urednik kultnih Naših razgledov, ki so kot edicija časopisne hiše Delo izhajali od leta 1952 do 1992., potem pa so bili iz različnih razlogov ugasnjeni. V zgradbi so med drugimi živeli slikar France Godec, umetnica Eta Sadar Breznik, prof. Jožko Prezelj, ravnatelj Josip Reisner, slovenski arhitekt črnogorskega rodu Vinko Glanz, njegovo najbolj znano delo je stavba današnjega slovenskega parlamenta iz leta 1958, prav tako je bil projektant številnih stavb na Titovih Brionih, tudi pod prenovo dvorca Brdo pri Kranju se je podpisal.
V hiši na vogalu Igriške in Gregorčičeve so živeli igralec Edvard Gregorin ter igralke Vida, Katja (tudi pevka) in Barbara Levstik pa glasbeniki Peter Bedjanič, Igor Ozim in Romeo Drückner. Danes imata tam ljubljansko stanovanje dramatik in režiser Dušan Jovanović in njegova žena, igralska ikona Milena Zupančič, prav tako živi v Malem nebotičniku kuharsko-publicistični par Luka Novak in Valentina Smej z družino.
Secesijska Nemška hiša
Zraven Malega nebotičnika, ki se ga drži, in ob stavbi vodilnega slovenskega teatra – SNG Drame – stoji še ena imenitna, reprezentančna ljubljanska stavba, že pred prvo svetovno vojno, ko je začelo razpadati avstro-ogrsko cesarstvo, je bila zgrajena in se je je prijelo ime Nemška hiša. Leta 1910 je Kranjska hranilnica zgradila Nemško gledališče (današnjo Dramo), nekaj let zatem pa še stanovanjsko-poslovno Nemško hišo. Ob nastanku je veljala za eno najmodernejših ljubljanskih stavb, slogovno pripada eni od smeri secesije. Na žalost je pročelje hiše, okrašeno s keramičnimi ploščicami in kipi, danes, kot še marsikatera sicer sijajna stavba v Ljubljani, zanemarjena in potrebna temeljite prenove, za kar pa niti mestna niti državna oblast, ne glede na to, katere politične barve je, praviloma nima nobenega posluha.
V treh hišah s tremi vhodi in skupnim imenom Nemška hiša so nekoč bivali ugledni meščani, denimo podban Dravske banovine dr. Otmar Pirkmajer, general Antonio Pekić, odvetnik dr. Janko Brejc, prof. dr. Mirko Rupel, literarni zgodovinar, jezikoslovec in bibliotekar, sicer doma iz Proseka pri Trstu, od koder so se Ruplovi ob koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske preselili v Ljubljano. V Nemški hiši so živeli ugledni zdravniki, trgovci, igralci in seveda vodilni uslužbenci hranilnice.
Po drugi svetovni vojni, ko je v Ljubljani primanjkovalo stanovanj, je bila sredi 50. let ustanovljena umetniška zadruga, ki naj bi, kar zadeva stanovanja in ateljeje, poskrbela predvsem za likovne umetnike. Poleg Alenke Gerlovič, akademske slikarke z diplomo zagrebške akademije iz leta 1941 in partizanke, ki je vse do smrti leta 2010 živela in ustvarjala v Nemški hiši, so za njen umetniški utrip skrbeli še slikarji Nande Vidmar, Dušan Petrič in Stane Kumar.
Leta 1980 si je v kleti Nemške hiše uredil svoj brlog, kot ga imenuje, kipar Mirsad Begić, ki te dni buri slovenske kulturne in umetniške duhove s kipom še živega nadstoletnika, pisatelja Borisa Pahorja. V krepko več kot naravni velikosti veliki tržaški Slovenec, sicer drobcene postave, zdaj že mesec, dva stoji v Tivoliju, tik svojega mentorja, čisto majhnega in sedečega na klopci, Edvarda Kocbeka. Begić je v ustvarjalnem neredu brloga zasnoval vsa svoja najpomembnejša dela, vključno z vrati za ljubljansko stolnico. V Nemški hiši živita in ustvarjata tudi fotograf Blaž Zupančič in arhitektka Polona Zupančič.
Slikar, novinar, boksar
Do pred nekaj leti, v teh dneh bi jih dočakal 70, če ne bi leta 2011 za vedno odšel, je na podstrešju Nemške hiše živel in slikal tudi Marjan Skumavc, eden največjih originalov in boemov, ki sicer od nekdaj niso redki med likovnimi umetniki. Gorenjec, doma iz Gorij, je bil najprej zidar na Jesenicah, kjer je kot mladenič tudi boksal, in to kar dobro, dvakrat je bil celo slovenski prvak, dokler ni staknil poškodbe glave in se je moral odreči plemeniti borilni veščini. Njegov veliki prijatelj je bil hrvaški boksarski šampion Mate Parlov, pogosto ga je spremljal kot novinar na mečih ali med pripravami, ki jih je imel Parlov praviloma v Lipici. Olimpijski šampion med amaterji in svetovni prvak v poltežki kategoriji med profesionalci, le leto mlajši je bil legendarni borec iz Pulja od Skumavca, se je za vedno poslovil leta 2008. Po zidarskem obdobju je šel Marjan na šolo za oblikovanje v Ljubljani, ki jo je končal leta 1967, in se vpisal na akademijo za likovno umetnost, kjer je diplomiral 1972. pri profesorju Gabrijelu Stupici, in nato dve leti študiral na specialki pri profesorju Janezu Berniku. A Skumi, kot smo mu pravili na Delu, kjer je bil zaposlen kot novinar, je prav poseben pisec, zelo posebnega in originalnega stila, njegovo področje je bila črna kronika, umori, krvni delikti in podobno, njegova najbolj znana rubrika pa Nočna kronika, ki je bila nepozabna in nepresežena. Kajpak je pisal tudi o boksu, zlasti Parlovu in njegovih dvobojih, na prav poseben sočen način, a kajpak poznavalsko. Ves čas je tudi slikal, neutrudno zlasti tedaj, ko je odšel v pokoj in izključno v Istri, v katero se je zaljubil, njegova platna v pastelni tehniki so bila sijajna.
Nasproti Nemške hiše je bil Šumi |
