FOTO: Ljubenska potica 
je lahko tudi krava

LJUBNO OB SAVINJI – Kakor se nam na Slovenskem pogosto kolca po tistem, kar imajo drugi večjega ali lepšega, radi spregledamo svoje posebnosti, ki se tujcem zdijo zanimive, izjemne. In če vzamemo povsod udomačene velikonočne šege, med katerimi so poleg domiselnega okraševanja jajc, pirhov, najbolj opazne butare in druge slikovite zelene znanilke pomladi, lahko tudi med njimi odkrivamo večje in manjše razlike, značilne samo za posamezna območja. Ne gre le za imena – med drugim jim pravijo snop, šop, pušelc, prajtl, presnec ali presmec, beganca, vejnik in leseni žegen –, temveč bolj za vsebino, tehniko izdelave in sporočilnost.

Potic, kot na Ljubnem ob Savinji, kjer sicer poznajo tudi navadne snope, rečejo svojim unikatnim figuralnim izdelkom iz pomladnega lesa, zelenja in cvetja, ni mogoče uvrstiti v nobeno od regionalno oziroma pokrajinsko značilnih skupin butar. Nastale in razvijale so se samo v tem, po lesni trgovini ter z njo povezanim splavarstvom in v zadnjih letih tudi po smučarskih skokih poznanem kraju in njegovi okolici tja do Gornjega Gradu.

Plug v naravni velikosti

Izročilo pravi, da so dobile ime po menda resničnem dogodku pred 130 leti. Kmet Jože Poličnik iz hribovskega zaselka Ter naj bi leta 1887 prinesel k blagoslovu butaro v obliki potice. Tedanji ljubenski župnik se je iz nenavadnega izdelka ponorčeval, užaljeni kmet, še govori izročilo, pa je zagrozil, da bo naslednje leto v cerkev pripeljal kravo. V strahu, da se na cvetno nedeljo ne bi zgodila takšna sramota, so Poličniku nameravali zapreti pot do cerkve, ko pa so videli, da ne prihaja z živo kravo, temveč da je iz gradiva za butare po svoje izdelal podobo te spoštovane domače živali, so ga spustili k blagoslovu.

Iz leta 1925 se je ohranil zapis, da je neki kmet pripeljal pred cerkev potico, ki je bila v resnici iz vejevja, šibja in cvetja izdelan plug v naravni velikosti. V zadnjih letih sta se med izdelovalci potic najbolj proslavila Jože Hudej in Alojz Atelšek, ki si je doma nad gospodarskim poslopjem uredil muzejček svojih cvetnonedeljskih skulptur, od prve, krošnje s tesarskim orodjem izpred štiridesetih let, do izpolnitev najnovejših zamisli.

Ob obisku pred nekaj leti je gospod Atelšek dejal: »Potice pravimo našim butaram zato, ker je v njih veliko dela, tako kot v pravih poticah, ki jih imamo za praznike. Ženske morajo dati vanje veliko reči, da je dobra, in tako je tudi za mojo potico potrebnih veliko vrst lesa. Poleg leske, pušpana, smreke in drugih vrst, ki jih imamo vsi, pogosto vzamem še brezo, jesen in hrast. Najlepše potice shranim, na prodaj pa niso!«

Domišljije brez konca in kraja

Zgledi vlečejo, pravijo, in res so spodbudili nove in nove, večinoma duhovite domislice, ki v našem času sledijo tudi sodobnim temam in tehnologijam. Posamezni motivi oziroma izdelki, kot so pogosto križi in drugi verski simboli pa različna orodja, pribor, igrače, celo gospodarski objekti in različni predmeti vsakdanje rabe, so najbolj priljubljeni, vendar nikoli niso posnetki potic iz prejšnjih let. Vsakdo, ki se loti na primer ure, lestve, žage ali vrtalnega stroja, ga naredi po svoje, pri čemer je videz izdelka večinoma odvisen od njegove spretnosti in zmožnost izražanja. Precej pomemben je tudi izbor gradiva, ki ga ima pri roki: kadar je cvetna nedelja, tako kot je bila letos, bolj pozna, je zelenja in cvetja, tudi mačic in popkov, v naravi seveda precej več, kot se jih da nabrati in narezati nekaj tednov prej.

Nekateri po stari šegi še vedno verjamejo v dobrodejne učinke blagoslovljenega lesa. Butare vtaknejo v rogovile sadnih dreves ali zasadijo v njivo za večjo rodovitnost. Ponekod jih tudi zažgejo in pepel raztresajo za obrambo pred zlimi silami ipd.

Parado na cvetno nedeljo na Placu pred farno cerkvijo zadnja leta spodbuja tudi ljubenski župnik Martin Pušenjak. Pred cerkvijo je dal postaviti oder, na katerem poteka javni del obreda, ki se nato nadaljuje s procesijo in konča v cerkvi. Že pred mašo, predvsem pa po njej se nekateri avtorji in razkazovalci potic malce v zadregi ali odkrito ponosni pustijo občudovati sosedom ter včasih bolj, včasih manj številnim obiskovalcem od blizu in daleč. Zato imajo potice na Ljubnem tudi svojevrstno družbeno promocijsko vlogo. Del domačinov pride tja, da se postavi in pobaha s svojimi izdelki, drugi del pa zato, da videno oceni in pokomentira. Dokler bo tako, se ni bati za prihodnost 130-letne tradicije.

Krajevno in družinsko izročilo

Še trdnejše zagotovilo za to je prehajanje družinskega izročila iz roda v rod. Njegovi glasniki so predvsem otroci, ki ponekod že pomagajo očetom in dedom pri izdelovanju potic ali pa zgolj uživajo v vzbujanju pozornosti. Niti nastopi celotnih družin z več poticami niso nič izjemnega.

Izdelovanje potic je sicer predvsem moško delo, a se v zadnjem času pogosto izkažejo tudi ženske in dekleta. Gospa Martina Lakun je na primer naredila imenitno gnezdo s kokošjo, petelinom in piščanci, šolarki Petra in Mateja Brunet pa sta si zamislili gugelco, gugalnico za ptičke. Malemu Galu sta mehkega zajčka naredila oče in dedek. Dominik Zagradišnik, ki je prinesel pokazat z zelenjem in cvetjem okrašeno razpelo z ročajem in simbolnim jabolkom na vrhu, je povedal, da sta dva rodova, oče in sin, delala ves teden: »Ata doma, jaz pa vsak dan po šihtu …«