ŽIRI – Pred skoraj štirimi leti je luč sveta ugledala knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače. Njena avtorica, zaupnica mnogih in dolgoletna popisovalka resničnih zgodb Milena Miklavčič si niti v sanjah ni mislila, da se bo ta knjiga hitro zavihtela med uspešnice in še leta vztrajala med najbolj prodajanimi v Sloveniji. Zdaj, po številnih ponatisih in tisočih kilometrih, ki jih je zaradi predstavljanja knjige prepotovala po državi, je Žirovka pripravila novo delo. Takšno, ki na skoraj 500 straneh popisuje najbolj skrite koščke zgodb slovenskih babic, hčera in vnukinj kot tudi s skrivnostmi zapolnjena poglavja iz življenj naših dedkov, očetov in vnukov.
Ker so zgodbe, ki jih že tri desetletja po Sloveniji išče Milena Miklavčič, osebne, naj bo tak tudi današnji članek. Mileno poznam že zelo dolgo. Nasmejana, prijazna in iskrivega pogleda je. Ko sva šli pred leti prvič na teren, sem lahko samo občudovala njen pristop. Sedla je za mizo v stari kmečki izbi, kjer je bilo kdo ve kdaj zadnjič temeljito pospravljeno. Na mizo je tako spontano, da najina gostiteljica ni niti opazila, položila diktafon. Že nekaj trenutkov pozneje ji je sogovornica jela pripovedovati o težki mladosti, pri čemer ni spustila nobenih še tako zasebnih podrobnosti.
Pa še nekaj je takrat naredila Milena Miklavčič. Tole mi je povedala: »Ko kot novinarka prideš k nekomu, ki ga ne poznaš, bodi previdna. Avtomobil vedno parkiraj vzvratno, da boš s še tako ozkega dvorišča lahko hitro odpeljala proti glavni cesti. Če te povabijo v hišo, se le usedi čim bližje vratom, ker se lahko zgodi, da bo treba sobo zapustiti po hitrem postopku.« Zlata vredni lekciji, ki ju vselej upoštevam, sta mi nazadnje prišli prav minuli mesec. No, na dvorišču Milenine hiše v Žireh nam avtomobila ni bilo treba parkirati vzvratno. Milena je imela ta dan na obrazu še širši nasmeh, saj je poleg novinarskega obiska pričakovala tudi prvo pošiljko novih knjig. Ko jih je Samo Krušnik iz brežiškega Primusa dostavil na hišni prag, smo najprej preverili, kako dišijo sveže tiskane knjige, nato pa je bilo treba modre knjige, ki jih krasi slika umetnice Katarine Nadrag, tudi prelistati.
Temne družinske skrivnosti
Toda listanje drugega dela knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače te hitro potegne v uro ali dve trajajoče branje. In ko jo odložiš, ne veš, ali bi na glas jokal in bil besen ali pa bi bil zgolj neznansko hvaležen za to, da se kaj takega ni zgodilo tebi. Za modrimi platnicami je zbranih približno 300 slovenskih babic, mam in vnukinj, ki brez olepševanja razkrivajo tisto, kar jih je v življenju najbolj zaznamovalo.
To so lahko skice izgubljenih ljubezni in odsevi spominov na otroštvo, a še največkrat so srhljive zgodbe, povezane z moško-ženskimi odnosi, s kruto spolnostjo, smrtjo in temnimi družinskimi skrivnostmi, o katerih se praviloma ne govori.
V knjigi so zbrane tri generacije, popisano je skoraj stoletje. Se je v tem času kaj spremenilo? Milena Miklavčič ne razmišlja, ko odločno odgovori: »Prav nič ni drugače. Vse je ostalo enako, le celofan se je zamenjal. Moški, ki so danes lepo vzgojeni, morda pri hiši še kaj pomagajo, je pa veliko takih, ki bežijo. Nekdaj so se moški zatekali v gostilne, zdaj se zaženejo v šport.« V preteklosti, pravi Milena, je bilo »normalno, da je ženska potrpela, zdaj pa se rado zgodi, da išče novega. A ko ga najde, kmalu ugotovi, da je pravzaprav dobila isto, kar je že imela.«
Sodobna generacija, rojena po letu 1980, ima po Mileninih besedah veliko psihičnih težav: »Veliko žensk v tridesetih letih je danes razočaranih. Spat hodijo s kužki namesto z moškimi. Mnoge so visoko izobražene in ne najdejo moškega. So preveč … Nimajo oči za nekoga, ki je preprost.«
A so tudi drugačne zgodbe
Ena od vnukinj (rojena leta 1992) je Mileni povedala: »Nekega dne mi je sošolec, ki je bil zelo ljubosumen na moje odlične ocene, vrgel v obraz, da se nimam kaj važiti, ker je moja mami prasica, saj spi z lastnim sinom. Zagnala sem se vanj in ga začela tepsti.«
Pomaknimo se k starejši generaciji. Ena od mam (letnik 1960), ki je Žirovki zaupala zgodbo svojega življenja, je dejala: »Skoraj dvajset let sem preživela z moškim, ki je živel dvojno življenje. Bil je gej, tudi pedofil, kakor je naneslo.« Druga (letnik 1965) pravi: »To, kar je mati naredila mojemu bivšemu možu, je hujše, kot če bi mu vlak odrezal obe roki in obe nogi.«
Kaj pa babice?
»Moje srce je prazno, votlo, zdi se mi, da nič več ne čutim,« je povedala ena od njih (letnik 1930). Druga babica (letnik 1938), ki je delala v tovarni, je o očetu nekega sodelavca povedala: »Ko se je rodil sedmi otrok, se je zaklel, da bo vsakega naslednjega nabodel na vile in zakopal v gnoj. To je res storil.«
Zato gre brez zadržka verjeti besedam Milene Miklavčič, ko pravi: »V tej knjigi je dovolj scenarijev za tisoč filmov.«
