FOTO: Keka za predsednika Hrvaške

Odnosi med Slovenijo in Hrvaško so že nekaj časa vrženi s tečajev. Najnovejše dogajanje to le potrjuje. Vprašanje preverjanja vseh potnikov na slovensko-hrvaški meji, ki je več kot očitno zapletlo odnose med Ljubljano in Zagrebom, je že preraslo v diplomatsko vojno. V diplomatskih krogih je kar precej nezadovoljstva z ravnanjem hrvaškega premiera Andreja Plenkovića, ki da položaj »rešuje« v medijih in zavaja državljane, navsezadnje pa na Hrvaškem niti ne želijo omeniti, da je bila prav Slovenija ena od redkih držav, ki so opozarjale na morebitne težave že med sprejemanjem uredbe. Kot članica schengenskega območja jo zdaj pač mora izvajati.

Ko bo Hrvaška postala članica schengena, se bo enako pričakovalo od nje, vendar bo hrvaški propagandni stroj to bržkone predstavil povsem drugače kot zdaj, ko celo šef hrvaške opozicije Davor Bernardić (SDP) prepričuje državljane, da »to Slovenija počne namenoma, da bi le škodovala hrvaški turistični sezoni«. Kakor koli že, za zdaj je tako, kot je.

Školjčišče pred savudrijsko obalo

Zaplet je nastal tudi v Piranskem zalivu. Po letih miru in brez resnejših incidentov. Zdaj pa je morje vzvalovilo, saj je hrvaška vlada junija lani sklenila koncesijsko pogodbo s školjkarjem Vladimirjem Bašićem iz Umaga, po kateri lahko pred Kanegro postavi gojišče na desetih hektarjih. Ta je takoj pred obalo Savudrijskega polotoka postavil sidra in označevalno bojo, kar so na slovenskem ministrstvu za zunanje zadeve označili za kršenje spoštovanja stanja z dne 25. junija 1991.

Vse kaže, da je postavljanje školjčišča najmanj 600 metrov od obale pri Kanegri prvi resnejši in očitno demonstrativen primer enostranskega uveljavljanja hrvaške jurisdikcije v Piranskem zalivu po sklenitvi arbitražnega sporazuma leta 2010. Hrvaška o sklenitvi koncesijske pogodbe z zasebnikom ni obvestila Slovenije. Diplomatska nota Slovenije na naslov hrvaške diplomacije je le kamenček v mozaiku s tečajev vrženih odnosov med sosedama.

V ozadju pa dobro poslovanje

V svojevrstnem zakulisju diplomatske (politične) vojne, ki – vsaj tako kaže – poteka le z enim samim samcatim namenom pridobivanja političnih točk še posebno na oni strani schengena, na Hrvaškem, pa se precej dogaja v miru in spokoju. Blagovna menjava med državama od leta 2010 skokovito narašča, tako iz Slovenije na Hrvaško kot v nasprotni smeri. Na hrvaškem trgu redno posluje približno 700 slovenskih podjetij, medtem ko jih nanj izvaža več kot 2700. Večina slovenskih podjetij se za svojo prvo mednarodno poslovanje odloči prav na hrvaškem trgu, potrjujejo na slovenskem veleposlaništvu v Zagrebu. Na drugi strani, vsaj tako sporočajo iz Banke Slovenije, spada Hrvaška med članicami EU med štiri največje vlagateljice v Sloveniji, njen investicijski delež pa znaša med 9 in že skoraj 10 odstotki. Med tistimi, ki segajo v vrh hrvaških naložb v Sloveniji, je tudi pekarstvo Mlinar, hrvaški kralj kruha (lastnik Mate Škojo), ki ima v Sloveniji nekaj manj kot 30 pekarn in prodajaln kruha.

Bo pa bržkone tudi držalo, da je tako pri slovenskih kot pri večini hrvaških gospodarstvenikov možno opaziti visoko stopnjo imunosti proti politični napetosti med državama. Vendar pa prepiri, zlasti mejni, še zdaleč ne privabljajo tujih naložb. Samo spomnimo, kako sta pred časom ameriški Marathon Oil in avstrijski OMV odpovedala iskanje nafte in plina v Jadranu zaradi nerešenega mejnega spora Hrvaške s Črno goro.

Na hrvaško morje

In ko smo že pri/na Jadranu. Za slovenskega turista je Hrvaška še vedno tradicionalno priljubljena turistična destinacija. Najpomembnejši aduti hrvaških turističnih krajev, mimogrede, hrvaški turizem prispeva v domači BDP skoraj petino prihodkov, z vidika slovenskega gosta so bližina, poznavanje jezika in kulture, sredozemska gastronomija, enologija, naravne lepote in razčlenjenost obale ter dobre možnosti za prilagoditev namestitvenih segmentov.

Slovenski turisti navajajo, da potujejo na Hrvaško predvsem zato, da bi tam preživeli prosti čas ter obiskali družino in prijatelje. Slovenskih gostov je zelo veliko v vseh regijah, zaradi bližine in lahkega dostopa pa jih največ, 43 odstotkov, obišče Istro. Kvarner obišče približno 25 odstotkov slovenskih gostov, preostali pa se odpravijo v dalmatinske kraje in na celino.

Morje je zagotovo tisto, kar že dolgo – in bo najbrž še dolgo – povezuje sosednji državi. Slovenski jadralci, na primer, so dobri poznavalci hrvaške obale in njenih skrivnosti, povezanih z jadranjem. To ob vsaki priložnosti poudarjajo v združenju hrvaških marin, kjer postrežejo tudi s podatkom, da kar dve tretjini jadralnih gostov prispe iz Nemčije in Avstrije, slovenski gostje pa so s skoraj sedemodstotnim deležem v statističnem jadralskem kolaču na četrtem mestu in zelo blizu tretjega.

Nepremičnine in dovolilnice

Po neuradnih podatkih imajo slovenski državljani na Hrvaškem več kot 125.000 nepremičnin, večinoma stanovanj, apartmajev in počitniških hiš ob obali Jadrana. Med kupci nepremičnin, ki jih je na hrvaškem trgu vse več, so Slovenci na tretjem mestu, kažejo podatki hrvaškega statističnega zavoda.

Vendar pa tudi slovenski lastniki nepremičnin v naši južni sosedi opozarjajo na številne težave, s katerimi se srečujejo, navsezadnje tako kot lastniki plovil, ki jih imajo privezane tam doli.

»Rad bi opozoril na še eno diskriminatorno prakso, ki zadeva precej slovenskih državljanov, ki imajo plovila na Hrvaškem, saj jih lokalne institucije (Luška uprava) obravnavajo enako kot pri nakupu celoletne ribolovne dovolilnice: namreč ne glede na plačevanje enakih davčnih in komunalnih prispevkov, kot veljajo za hrvaške državljane, za svoje plovilo ne morejo dobiti statusa komunalnega priveza (čeprav pravilnik to omogoča), ampak se jim privez zaračunava 12-krat več kot domačinom,« pravi Z. S., eden od nekaj deset tisoč Slovencev, lastnikov plovil, privezanih na Hrvaškem.

Na podobno prakso so opozarjali tudi slovenski športni in rekreacijski ribiči, ki jim hrvaške vode, sladke in slane, niso tuje. Opozorili so, da so celoletne ribolovne dovolilnice dostopne samo prebivalcem Hrvaške, medtem ko lahko osebe s prebivališčem v drugih državah EU pridobijo zgolj 30-dnevno dovoljenje. Obiskovalec, ki bi hotel vse leto loviti ribe, bi moral kupiti dvanajst 30-dnevnih dovoljenj in zanje plačati 16-krat več, kot plača oseba s prebivališčem na Hrvaškem. Bruselj se je zganil in Hrvaško opozoril, da gre za diskriminatorno ravnanje, Hrvaška pa je morala tako početje odpraviti.

Povezuje tudi šport

A sestanki slovenskih in hrvaških gospodarstvenikov, kulturnikov, obiski slovenskih turistov na jugu in Hrvatov v Sloveniji (Hrvati najraje obiskujejo Slovenijo pozimi) niso edino, kar, vsaj za zdaj, še povezuje državi. Eden od pomembnih elementov je tudi šport. Kar precej slovenskih športnikov nosi barve posameznih hrvaških klubov, bolj ali manj uglednih; od rokometa, hokeja do nogometa. Spomnimo se samo žal že pokojnega vrhunskega rokometaša Iztoka Puca, ki je v bogati karieri kot edini na svetu sodeloval na več olimpijskih igrah v dresih treh reprezentanc: Jugoslavije, Hrvaške in Slovenije. Lani je dobil spominsko ploščo na pročelju zagrebške športne dvorane Trešnjevka, dvorane, kjer domuje rokometni klub, za katerega je del uspešne kariere igral tudi on.

V današnjem času je eden od najodmevnejših primerov brez dvoma Matjaž Kek, trener nogometašev z Reke. Ni še minilo veliko časa, odkar je bilo na reškem stadionu mogoče zaslediti velik napis Keka za predsednika (Hrvaške, op. a.), je tudi eden od tistih trenerjev iz Slovenije, ki s svojim delom bolj povezuje, kot razdvaja. Nedavno je proslavil svojevrstni jubilej, saj je klub vodil že na 200 tekmah, do konca prvenstva pa bo po številu vstopil med skorajda elitno dvajseterico trenerjev. Tistih, ki so tolikokrat in še več obsedeli na klopeh nogometnih ekip in niso bili odslovljeni po prvem ali drugem porazu ekipe; navsezadnje so trenerji blago za enkratno uporabo, kot je nemalokrat slišati. Slovenec na začasnem delu na Hrvaškem Matjaž Kek to na srečo ni.

Svetovno slavo pa je dosegel slovensko-hrvaški par violončelistov 2Cellos, ki ga sestavljata Luka Šulić in Stjepan Hauser. No, pri tem je treba povedati, da sta glasbenika za Hrvate – le Hrvata...