FOTO: Bolj ko ga življenje tolče, bolj zveni

IDRIJSKA BELA – Pot od Idrije mimo Divjega jezera in skozi Strug do Lajšta na sotočju Idrijce in Belce ponuja obilo slikovitih podob neokrnjene narave in redkih posledic človekovega poseganja vanjo. Zato ni čudno, da je to območje vključeno v Krajinski park Zgornja Idrijca in Geopark Idrija, patronat nad slednjim je prevzel celo Unesco. Ko pa se cesta od sotočja rek povzpne proti zaselku Bela, postaja narava vse bolj skrivnostna in tiha. V eni od stranskih dolin že desetletja živi in ustvarja Zlato Rudolf, kipar, ki je svoj mir našel ne tako daleč od civilizacije, a je dovolj odmaknjen, da ga njen ropot pri delu in ustvarjanju ne moti.

Pred skoraj pol stoletja je kot zvedav fantič s starši živel v Idriji pri Bači. Tam ga je s svojo mirnostjo, tolmuni in poskočnostjo očarala reka Idrijca. To soočenje z reko in vodo se mu je za vedno vtisnilo v podzavest in zato ni nenavadno, da že desetletja v kamnu, mavcu, lesu in drugih materialih upodablja vse, kar mu šepeta reka.

Nekaj deset metrov od hiše teče potok Strojnica, ki se iz dneva v dan spreminja. Danes je boječ in spokojen, že uro po nevihti divji in neukrotljiv. Podobe v njegovi strugi pa večni navdih kiparju, ki ga je življenje pripeljalo v ta od civilizacije odmaknjeni kos neokrnjene narave v osrčje Krajinskega parka Zgornja Idrijca.

Vse lepo je že upodobljeno v naravi

Diploma na likovni akademiji mu je prinesla širino, študentska Prešernova nagrada pa prvo prepoznavnost v javnosti. Legendarni profesor Slavko Tihec ga je spodbujal pri iskanju organskih oblik v kiparstvu. »Vse lepo je že zdavnaj upodobljeno v naravi, le odkriti moramo in pokazati,« pravi kipar, ki se še do konca meseca predstavlja na pregledni razstavi v Galeriji Magazin v Idriji. Njeno odprtje je bil dogodek posebne vrste, saj je bilo med skoraj 200 obiskovalci vsaj pol njegovih sovaščanov. In ti so bili ob videnem navdušeni. »Zlata bežno poznamo, a si še zdaleč nismo predstavljali, kaj pravzaprav ustvarja. Kar je pokazal, je presenetljivo,« so povedali domačini, ki se po rovtarski modrosti v umetnika v odročni grapi pač niso vtikali.

»Ni meje med arhitekturo in kiparstvom. Če sta le oba dobra, seveda,« pove kipar, ki pogosto razmišlja in snuje tudi veliko arhitekturo. Ker pa se investitorji skoraj ne zanimajo za njegove zamisli, te ostajajo na papirju, fotografiji ali v maketi. »Poglejte ta čudoviti Trnovski gozd. Njegovo obrobje kar kliče po luksuznem hotelu v skalovju. Ko ga bomo postavili, bomo v Sloveniji dobili drugi Predjamski grad, s tem da bo ta nosil sporočilo narave, saj sem celotno fasado zasnoval kot čudovito kamnito zaveso,« pove ustvarjalec o zadnji maketi, ki bo zaradi drznosti težko našla investitorja. In ker po njegovem prepričanju vsaka dobra arhitektura v človeku prebuja dobroto in odganja slabo, bi morali investitorji pri izbiranju arhitekturnih rešitev pogosteje dajati prednost rešitvam, ki vključujejo naravne oblike, saj po njegovem »tako kot zdravi zvok, zdravi tudi sonaravna oblika«.

Zlato Rudolf nima prav dolgega seznama galerij in razstavišč, kjer bi se doslej predstavljal. Ljubljana, Podčetrtek, Kromberk, Koper, Bogenšperk, Sodražica in še nekateri kraji pa dajejo zavetje njegovim stvaritvam, naj gre za vodnjake, spomenike, kipe ali nagrobnike. Vse povezuje ustvarjalna moč avtorja, ki zna iz kamna izvabiti njegovo dušo in jo preklesati v novo življenje. V poletni delavnici na prostem pred hišo s starožitnim imenom Pr’ Lavrin v senci stare lipe nastajajo njegova nova dela. Po desetletjih odmaknjenega bivanja v svojem svetu se zdaj podaja v galerije. Odzivi na predstavljena dela v Idriji mu dajejo pogum za ustvarjanje novih stvaritev v kamnu, lesu, glini …

Tema v rudniku in snežno bele čipke

»Ne maram kvaziintelektualcev, ki so polni svojega ega in nimajo občutka za lepoto,« je Rudolf kritičen do slovenske likovne in kiparske scene. Z izstopom iz svojega sveta med občudovalce po galerijah pa tvega ob pohvalah tudi drugačno mnenje. Včasih stopa pred svojim časom. Tudi zdaj, ko je idrijskim mestnim oblastem ponudil izdelavo čipke na valoviti kamniti zavesi, ki bi jo postavil kar na osrednji Mestni trg. S tem kiparskim delom bi se poklonil čipkaricam in uveljavil misel, da so Idrijčani zgradili mesto in ustvarili čipko na temelju naravne danosti – rudarstva. To pa je bilo 500 let povezano z naravo. Knapi so rudnik pod mestom spoštovali, iz zakonitosti podzemlja so črpali modrosti za življenje in njihove žene so zato znale klekljati najfinejše čipke. Navidezni nasprotji, delo v temi rudniških rovov in snežno bele čipke, dve plati ene zgodbe, sta vtkani v maketo spomenika idrijskim čipkaricam na Mestnem trgu.

Kiparju Zlatu Rudolfu življenje ni prizanašalo. Obrušen od razočaranja pa ni izgubil vere v človeka in lepoto narave. Ta je njegov neusahljivi vir navdiha. »Bolj ko me življenje tolče, bolj zvenim...« nam še pove, preden se poslovimo in ga prepustimo samotnemu življenju in ustvarjanju v osrčju Krajinskega parka Zgornja Idrijca.