LJUBLJANA – V državnem zboru (DZ) je danes potekala žalna seja v spomin na v torek umrlega predsednika prve demokratično izvoljene slovenske skupščine Franceta Bučarja, popoldne pa se bodo od njega poslovili na pokopališču v Bohinjski Bistrici. V DZ je imel nagovor njegov predsednik Milan Brglez, na pogrebu z vojaškimi častmi pa ga bo imel predsednik republike Borut Pahor.
Bučar, ki je veljal za starosto slovenske politike in je leta 1992 prejel tudi zlati častni znak svobode Republike Slovenije, je umrl v 93. letu starosti. Mnogi so ob tem izpostavili njegov izjemni prispevek k suverenosti Slovenije ter pomen njegove kritične misli za politiko in družbo.
Sicer je bil Bučar od vsega začetka med ključnimi ljudmi, ki so si prizadevali za samostojno Slovenijo. Na čelu skupščine je bil tudi med osamosvojitveno vojno.
Brglez: V njegovi bližini beseda Slovenec ni bila prazna
Milan Brglez je poudaril, da v Bučarjevi bližini beseda Slovenec ni bila prazna, ampak je v njem gorela tako kot tudi želja umestiti državo v EU. Ravno to, da si je drznil misliti in misli povedati na glas, je bilo po Brglezovih besedah tisto, kar je Bučarja, majhnega po postavi, naredilo velikana v mislih in dejanjih.
Celotni govor Milana Brgleza Spoštovana gospa Ivka Bučar, spoštovani svojci, ko je do mene prišla novica o smrti dr. Franceta Bučarja, sem se najprej spomnil na Pascalov zapis, da se rodimo in umremo sami. Dovolite mi, da ta Pascalov rek dopolnim na sledeč način: rodimo se in umremo sami, živimo pa skupaj. Zato ne čudi, da je rez, ki ga povzroči smrt nam drage osebe in ki v nas pusti praznino, globok. A tega reza in praznine, spoštovani svojci, danes ne občutite samo vi, ampak ga z vami delimo vsi mi, državljani in državljanke Republike Slovenije. Ne samo zato, ker smo izgubili človeka, ki je postavljal to državo, verjel vanjo in ji bil zvest do zadnje ure, ampak tudi zato, ker je dr. France Bučar s svojim življenjem, udejstvovanjem in nasploh s svojim življenjskim pričanjem in prepričanjem živel za slovenstvo in slovenskost. V njegovi bližini beseda »Slovenec« ni bila prazna, ampak je v njem gorela. Predvsem pa je v njem gorela želja, da bi državo, ki jo je sam pomagal graditi, umestil v objem širše domovine, Evropske unije.Dr. Bučar je bil rojen v Bohinjski Bistrici in Bohinjski Bistrici je ostal zvest do konca. Kot klen Gorenjec je bil trmast in vztrajen. A ni bil trmoglav. Bil iskriv in zahteven v mislih, a sočasno siloma preprost. Bil je svetovljan, a je ohranjal tisto pristno, posebno in redko domačnost. Dejan Pušenjak je zapisal, da je bil dr. France Bučar neuklonljiv intelektualec, ki kot najstnik išče samo najboljše odgovore. Njegov intelekt se je pokazal tudi s tem, da si je upal upreti sistemu, v katerega ni verjel, in s tem tvegal vse. Tako so mu leta 1978 na primer prepovedali predavati zaradi »pomanjkanja moralno-političnih kvalitet«. Kot se je sam izrazil v enemu svojih intervjujev, je bil razlog za njegovo odstavitev z mesta predavatelja na Pravni fakulteti v Ljubljani predvsem to, da je »študentom predaval, kot je mislil, da je prav. Z lastno pametjo.« In ravno to, da si je drznil misliti ter svoje misli drznil tudi povedati na glas – pa čeprav je to lahko pomenilo tudi to, da ni dovolil, da bi kdo v tej dvorani »afne guncal« – je bilo tisto, kar je dr. Franceta Bučarja, majhnega po postavi, naredilo velikana v mislih in dejanjih. Kako bi drugače lahko pojasnili njegova stališča v nagovoru v Evropskem parlamentu leta 1988, da je Jugoslaviji treba ukiniti finančno pomoč, če želimo, da njeni narodi zares zaživijo v svobodi? Brez upoštevanja njegovih razmišljanj in dejanj, predvsem pa brez bistroumnega duha, ki ga je dr. France Bučar premogel v obilici, tega ne moremo razumeti. In naprej – kakšna drznost je bila potrebna, da je ob konstituiranju prve demokratično izvoljene skupščine Republike Slovenije izjavil naslednje: »S konstituiranjem te skupščine lahko smatramo, da se je končala slovenska državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila celega pol stoletja.« Ne, brez poguma in sposobnosti realnega ocenjevanja stvari, kar sta zagotovo bili njegovi vrlini, tega gotovo ne bi mogel ne misliti ne izreči, predvsem pa tega ne bi mogel storiti, če v to, kar je govoril, ne bi tudi dejansko verjel. Ravno zato je bil dr. Bučar med kolegi znan tudi po iskrenosti. In četudi je bila ta včasih za marsikoga boleča, je bila po njegovem mnenju nujna, kajti brez resnice in resničnih dejstev ne moreš delati v korist ljudi.Vse naštete lastnosti so gotovo označevale dr. Franceta Bučarja, a ena, tista edina, najvišja in najpomembnejša značilnost, ki mu jo zlahka pripišemo, in bi se z njo tudi sam strinjal, je domoljubje. Ljubezen do lastne države. Ljubezen do svoje preteklosti, zgodovine, a tudi odgovornost, ki jo imamo, če si lastno državo vzpostavimo. Ta ljubezen do Slovenije, slovenskega in slovenskosti se čuti v vseh njegovih delih, še posebej pa v tistih delih, v katerih dr. France Bučar kritično ocenjuje pot, ki jo je Slovenija prehodila v zadnjih 25 letih. Bil je oster, a pravičen, bil je zahteven, a sočasno je omogočal izjeme, če so bile te upravičene. Predvsem pa je bil zvest sebi – najsibo kot član narodnoosvobodilnega boja, kot profesor na fakulteti, kot predsednik skupščine ali član politične stranke, kot kritičen član civilne družbe, kot predsednik Panevropskega gibanja in še in še. Mnogo je bilo namreč funkcij in aktivnosti, ki jih je dr. France Bučar opravljal. In vse je opravljal z enako zavzetostjo, predvsem pa z veliko odgovornostjo in občutkom za bližnjega, za sočloveka, ki ga je bilo mogoče včasih treba prijeti trše zato, da si iz njega izvabil tisto mehko sredico, ki se skriva v vsakem izmed nas. Dr. France Bučar pa je bil, četudi zaveden Slovenec, tudi realist. Vedel je, da Slovenija, kot država izven tokov modernih mednarodnih integracij, sama ne more preživeti. To je zapisal že 26. decembra 1990, ob razglasitvi rezultatov plebiscita, ko je dejal: »Vse več svojih interesov lahko uresničujemo le na nadnacionalni ravni in v odprtem sodelovanju v najširšem družbenem prostoru. Vrste svojih nacionalnih interesov ne moremo zadovoljevati le v okviru svoje lastne države. Celo vedno manj.« Kako preroške besede. Na dan, ko je bilo dokončno jasno, da bo Slovenija razglasila svojo samostojnost, je dr. Bučar simbolično že začrtal pot Slovenije v evroatlantske integracije. A teh ni razumel kot dolino, kjer se cedita med in mleko, ampak kot priložnost, ki jo velja izkoristiti. Leta pozneje je občasno resignirano in kritično ugotavljal, da pot, po kateri hodimo, ni pot, ki smo si jo začrtali ob osamosvojitvi, in ni pot, za katero so naši sodržavljani in sodržavljanke glasovali na plebiscitu leta 1990, katerega 25 let bomo praznovali decembra letos.Državljani in državljanke Slovenije se še danes močno zavedamo pravilnosti besed, ki jih je dr. France Bučar izrekel v govoru na zborovanju za mir, demokracijo in samostojno Slovenijo, maja 1991, ko je dejal: »Naše preživetje kot naroda in vsa naša nadaljnja usoda, da živimo kot svobodni in pokončni ljudje, sta odvisna od tega, da si ustvarimo svojo lastno državo; da si sami krojimo usodo. […] Odločitev je prišla v najbolj primernem času. Evropa se spreminja v novo skupnost narodov; ozke pregrade nacionalnih držav se podirajo, meje med njimi vodenijo.« Danes, ko je situacija izrazito drugačna, bi dr. Bučar, če si lahko drznem, najverjetneje rekel, da Evropa ni dorasla konceptu, ki ga je vseskozi zagovarjal v Panevropskem gibanju, tj. da mora biti Evropa odprta družba, ki daje možnosti in priložnosti za napredovanje, predvsem pa, da mora biti solidarna. V takšno Evropo je verjel dr. France Bučar in takšno Evropo je za Slovenijo hotel. A obenem je vedel, da so tokovi vzporedni. V svojih izvajanjih je zato večkrat poudarjal, da mora biti Slovenija aktivna članica Evropske unije; da mora sodelovati pri njeni izgradnji, predvsem pa, da mora izkoristiti vse danosti, ki jih Evropska unija lahko Sloveniji ponudi. Njegovo mnenje je bilo, da se nacionalni interes ne more zastopati samo doma, ampak ga je treba uveljavljati širše. Kje se to naredi lažje kot v Evropski uniji, ki je za Slovenijo naravna družbena in politična skupnost? Spoštovani,dr. France Bučar ni bil samo velik mislec, pokončen in zahteven človek, ampak je bil tudi nezamerljiv. Ker je vse povedal naravnost, se v njem niso kuhale zamere. Tako ne čudi, da je v intervjuju za revijo Zvon dejal: »V politiki je treba znati odpuščati, ker je to zelo pametna naložba. Če namreč ne odpuščaš, si umetno ustvarjaš nasprotnike.« Da, dr. France Bučar je vedel, kako se tem stvarem streže. In četudi je včasih ugotavljal, da »ni primeren ne za leve ne za desne«, so ga sprejemali prav si – levi in desni. In to je tisto, kar ga je v slovenskem političnem sistemu delalo nadčasnega in ga postavljalo nad vsakodnevne razprtije. Tako smo tudi na predstavitvah njegovih knjig lahko videli predstavnike obeh političnih polov. A ne glede na vse povedano – ali pa morda prav zaradi tega – lahko mirno poudarim, da je bil dr. France Bučar eden ključnih državnikov, ki so snovali našo državo. In danes, ko ga ni več med nami, se šele zavedamo, kaj smo imeli in kaj smo izgubili. Pa bi gotovo morali to odkriti prej, predvsem bi ga pa morali vsi, državljani in državljanke Republike Slovenije, večkrat poslušati in predvsem bolj slišati. A kot se rado dogaja, posameznike prepogosto začnemo zares ceniti šele, ko jih ni več med nami. A z dr. Francetom Bučarjem ne bo tako. S svojimi stališči in dejanji, predvsem pa s svojo nezlomljivo bohinjsko pokončnostjo, se je vpisal v zakladnico slovenskega naroda. Njegovo ime bo za vedno povezano z nastankom slovenske države, kot bodo njegovi razmisleki za vselej del slovenske politične ideje in razmišljanja o tem, kakšen model razvoja naj Slovenija privzame, da se bo razvila v državo, kjer bomo spoštovali temeljne človekove pravice in svoboščine; državo, v kateri se bomo v popolnosti zavedali, da ima slovenski narod trajno pravico do samoodločbe, ter v državo, v kateri sta slovenska samobitnost in državnost tisto najdragocenejše, kar lahko država in narod poseduje. Da, dr. France Bučar od nas zahteva, da dokončno udejanjimo vse to, kar so ob plebiscitu od oblastnikov pričakovali naši sodržavljani in sodržavljanke. Ubraniti in ohraniti moramo državo, ki je izšla iz večstoletnega boja ter dosegla višek svojega razvoja 25. junija 1991. Ohraniti in razviti moramo državo, na katero bo ponosen sleherni sodržavljan in sodržavljanka. Odgovorni smo zato, da udejanjimo idejo, katere nosilec je bil tudi dr. France Bučar, idejo enotnosti slovenskega naroda, ki bo namesto razlik iskal sličnosti, namesto razdora sodelovanje. To smo dolžni dr. Francetu Bučarju kot tudi vsem našim sodržavljankam in sodržavljanom.Anton Aškerc je v pesmi Čaša nesmrtnosti zapisal: Čaša tvoja je življenje tvoje.Vlivaj vanje vsak dan dela dobra, dela slavna za rojake svoje,za rojake in za domovino! Spoštovana gospa Ivka, spoštovani svojci,dr. France Bučar je s svojim delom, zagnanostjo in vztrajnostjo zaslužen, da danes živimo v svobodni in demokratični državi. S hvaležnostjo se ga bomo spominjali, predvsem pa bomo z odgovornostjo skušali slediti njegovim idealom. Ob tej priložnosti vam želim izreči iskreno in globoko sožalje v imenu Državnega zbora Republike Slovenije in v svojem imenu.Naj mu bo lahka domača slovenska zemlja, ki jo je tako ljubil. |
Izjave ob smrti Franceta Bučarja Miro Cerar: »Bil je velik domoljub, pogumen, srčen, širok. Bil je intelektualec in politik, predvsem pa človek z veliko začetnico. V odločilni meri je prispeval k osamosvojitvi naše države, sprejemu slovenske ustave in začetnemu razvoju naše sodobne demokratične kulture. V času osamosvajanja, ko je bil sam predsednik skupščine, je predsednik vlade z njim neposredno sodeloval kot sekretar ustavne komisije in se od njega veliko naučil tako po strokovni kot tudi po človeški plati. Izraža mu hvaležnost za marsikatero njegovo misel, ki premierja še danes vodi skozi življenje.« Dimitrij Rupel: »Bučar je bil patriarh slovenske osamosvojitve. Na neki način je Bučar (njegovo delo, njegova biografija) eden tistih prispevkov slovenski osamosvojitvi, ki to osamosvojitev potrjuje in jo postavlja v pravilen kontekst,« je povedal Rupel in razkril, da je zanj v Bučarjevem knjižnem opusu najpomembnejša njegova zadnja knjiga, ki se imenuje Prelom, do katerega ni prišlo. »Tu Bučar v nasprotju z nekaterimi razlagami njegove biografije in politike, torej v nasprotju z nekaterimi splošnejšimi oznakami tudi kritikov, postavlja oceno sedanje družbene in politične situacije. Zelo kritično, zelo skeptično in zelo prizadeto, Tu se z njim lahko stoodstotno strinjam, čeprav se nisem vedno. Bučar je imel namreč različne faze v svojem življenju; tista prva, v kateri sva tesno sodelovala, je bila faza Demosa in prve slovenske vlade. Potem je bil nekaj časa v neki zadregi, potem pa se je pridružil skupini, ki je predlagala Zorana Jankovića za strankarskega voditelja in predsednika vlade. To je gotovo vzbudilo nekaj razočaranja in dvignilo nekaj obrvi. Osebno sem bil začuden. Ampak s svojo zadnjo knjigo je ta vtis popolnoma spremenil. Ocenil sem ga kot pomembnega pisca, analitika, pravnika in sociologa. Kot rečeno, France Bučar je bil velik Slovenec in ponosen sem, da sem z njim sodeloval.« Lojze Peterle: »France Bučar je pomembno sooblikoval slovensko pot v demokracijo in samostojno državnost. Bučarju sem še posebej hvaležen za njegov prispevek in sodelovanje v najbolj odločilnih dneh za Slovenijo. Bučar se je kot domoljub, demokrat in kritičen mislec ukvarjal s temeljnimi vprašanji Slovenije do konca svojih dni. Skrbelo ga je, da smo razvili pomanjkljiv odnos do lastne države.« Vlasta Nussdorfer: »Konec maja 1991 je na zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani dejal, da je naše preživetje kot naroda in vsa nadaljnja usoda, da živimo kot svobodni in pokončni ljudje, odvisna od tega, da ustanovimo lastno državo, da sami krojimo svojo usodo. Bil je pravi človek na pravem mestu, ko je kot predsednik Skupščine Republike Slovenije formalno razglasil samostojnost države Slovenije in se tako vtisnil v spomin slovenskega naroda in spomin vsakega izmed nas, ki smo bili priče procesu osamosvajanja.« Karl Erjavec: »Dr. France Bučar je bil zanimiv in cenjen sogovornik v slovenskih in tujih krogih. Visoko sem cenil njegova razmišljanja o aktualnih političnih temah in izzivih, saj so bila vedno argumentirana ter usmerjena v dobro Slovenije in njenih ljudi. Njegova vloga v procesu oblikovanja samostojne slovenske države ter njenih temeljnih pravnih dokumentov je neprecenljiva in si bo vedno zaslužila najgloblje spoštovanje,« je zapisal v pismu. |
