FOTO: Ajdovske deklice ali le kitovo rebro

ŠKOFJA LOKA – V junijski vročini je mesto ob sotočju Selške in Poljanske Sore dobilo že tretjo tematsko pot. Poti treh gradov in pešačenju po Puštalu se je pridružila še približno pet kilometrov dolga Pot v Crngrob. Pešpot se začne na škofjeloški avtobusni postaji, se skozi Staro Loko podaljša do vasi Papirnica in Pevno ter se konča ob cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu. Vabilu Turizma Škofja Loka, da premierno prehodijo pot, se je odzvalo približno sto pohodnikov, ki so – čeravno nekateri domačini ali vsaj dobri poznavalci tisočletnega mesta – na dopoldanskem sprehodu odkrili marsikateri kotiček Škofje Loke, ki ga dotlej še niso opazili.

Sicer prijetno razgibana pot, ki bi jo primerno pripravljen pohodnik zmogel v približno eni uri, je zapolnjena s temačnejšimi utrinki. Uvodnih par korakov je od avtobusne postaje speljanih mimo informativne table, ki opisuje najnovejšo škofjeloško tematsko pot, zavije ob Aleji znamenitih Ločanov do roba pokopališča, od tam pa mimo blokov vse do Dolenčeve hiše. Te, precej temačne točke se dotaknejo tudi besede umetnostne zgodovinarke Jane Fojkar, ki je bila vodnica na premiernem pohodu do Crngroba: »Tu je bilo nekdaj zidano krvavo znamenje. To je stalo na kraju, kjer so v preteklosti obglavljali zločince. Obsojali so jih v Škofji Loki, na gradu, nato pa je rabelj tu opravil svoje delo. Ko so leta 1865 zidali Dolenčevo hišo, so krvavo znamenje porušili, v vogal hiše pa naredili dve freski – proti Crngrobu je obrnjen prizor oznanjenja, proti Stari Loki pa gleda sv. Jurij, zavetnik starološke cerkve.«

Tu so umirali na srhljiv način

Pot se od kraja, kjer so v preteklosti potekale krvave rihte, zaviha proti starološkemu gasilskemu domu, blizu katerega je Bidetova kapelica. Kot pove vodnica, je kapelica posebna zato, ker je v njej v oblačila odet gotski kip Marije, ki ga uporabljajo v procesijah. Ta dan je stotnijo pohodnikov Marija pričakala oblečena v svetlo modro barvo. Le par korakov pozneje pa so se popotniki vrnili v še en temačen trenutek škofjeloške zgodovine, saj so se znašli pod hribom Gavžnik. Da je ime nenavadno, se bo kazalo strinjati, verjetno pa gre prikimati tudi ugotovitvi zgodovinarja Franceta Štukla, ki meni, da imenovanje hribčka izhaja iz besede gavzniti, torej umreti na ne prav ugleden način. »V 17. stoletju so bile tu vislice, kjer so obešali ljudi. Pokopali so jih poleg cerkve v Stari Loki, vendar ločeno od ostalih,« je o hribčku s temačno preteklostjo, na katerem so v sodobnem času zrastle prav prijetne hiške, pojasnila Fojkarjeva in dodala, da je bilo tnalo pri krvavem znamenju menda postavljeno po potrebi, vislice pa so bile bojda kar stalno postavljene na bližnji vzpetinici.

Ob srhljivem pomisleku, kdo vse bi lahko dandanes bridko končal na eni ali drugi lokaciji, so se koraki pohodnikov približevali vasi Papirnica, kjer je bil leta 1740 postavljen papirni mlin, pozneje pa se je proizvodnja preselila v par kilometrov oddaljene Goričane, kjer se je tovarna papirja ohranila do danes. Nekako na tem mestu so se uvodnemu pohodu pridružili sokolarji, ki so na ogled postavili veliko uharico, kanjo, ameriško postovko in kragulja. Za odgovor na vprašanje, kakšno povezavo imajo sokolarji z najnovejšo škofjeloško tematsko potjo, pa je bilo treba počakati do samega konca popotovanja.

V evropskih cerkvah pet kitovih reber

Od Papirnice do Crngroba je še par kratkih kilometrov. Ob poti so nanizani znamenja in kapelice, med njimi z risbami akademske slikarke Maje Šubic olepšana kapela Jezusovih blagrov, znamenje Pieta, ki se ga je leta 1896 dotaknil čopič Ivana Groharja, in rdeče kužno znamenje, ki velja za eno najstarejših na Slovenskem.

Ko se gozd odpre, se pred pohodnikom nariše Crngrob in znamenik cerkve Marijinega oznanjenja, ki bi jo lahko imenovali kar škofjeloška Ptujska gora. Vodnica Jana Fojkar je pojasnila, da so cerkev gradili in jo širili postopoma, hkrati pa opozorila na fresko ob vhodu, kjer so narisani prizori, ki jih ob nedeljah naj ne bi počeli – med drugim so na njej upodobljeni sokolarji. Še marsikaj zanimivega skriva cerkev v Crngrobu, vsekakor pa v spominu obiskovalcev ostane tudi velikansko rebro, obešeno pod njen strop. Legenda govori, da je to rebro ajdovske deklice, ki je v daljnih časih živela v tukajšnjih gozdovih. Menda je pomagala zidati cerkev, a se preveč izčrpala, prehladila in nato umrla – ljudje pripovedujejo, da vsako leto od rebra kane kapljica krvi, in ko bo na tla padla zadnja, se bo dogodil sodni dan.

Tako o skrivnostnem rebru pripoveduje legenda, nekoliko drugačen izvor rebra pa je, ko so pohodniki z zanimanjem zrli tja pod strop, opisal France Stare, doma tod blizu: »Šele zadnjih trideset let se ve, da je to pravzaprav kitovo rebro, katerega par je menda shranjen v samostanski cerkvi na Južnem Tirolskem. Po Evropi je po cerkvah shranjenih še pet takšnih reber, saj so imeli ljudje tovrstne najdbe za skrivnostne. Muzeji tisti čas še niso obstajali, zato so jih hranili v cerkvah.« Okoli teh mističnih reber so se napletle različne legende in ena od njih, povezana z ajdovsko deklico, domuje v Crngrobu.