Maj in prva polovica junija sta bila kisla, mokra pa mrzla, v naši kmečki hiši z debelimi zidovi je bilo prejšnji mesec 16 stopinj in bi lahko mirno zakuril v krušni peči, če bi imel s čim – drv nam je dokončno zmanjkalo aprila, ko bi se kurilna sezona morala že zdavnaj končati. Ampak jaz sem se lahko oblekel, zavil v deko ali – sploh ne nazadnje – stisnil k ženi. Drugače je bilo z vrtom. Prefrezal sem ga, ljubljena je ob pomoči mladih upov ven potegnila plevevje, posadili so krompir, zelje, čebulo, solato, brokoli, paradižnik, papriko, bučke, lubenice in, evo, čakali, da narava prevzame pobudo. Upali smo, da bo postregla z dovolj visokimi temperaturami, vlaga je manjši problem, pač v vodnjaku zalaufam potopno črpalko in zalijemo vrt. Pa ni bilo tako, če je bilo 20 stopinj, je bilo že vroče.
Rastje se je ustavilo in, evo, krompir je bolj nizek kot ne, paradižnik stagnira, fižol je kilav, samo zelju in brokoliju je vseeno. Toda povsod ni tako: ko se z avtom peljemo v službo in šolo, ob cesti opazujemo njive in polja in vrtove, fižol je ponekod že na pol palice, krompir v bohotnem zelenju, vse kipi kvišku in v širino. »Kaj delam narobe?!« me je obupano pogledala žena.
Verjetno se drugje tudi ne pogovarjajo z volovskim srcem in kifeljčarju ne vrtijo Mozarta, sem jo tolažil, mogoče je mikroklima drugačna, kaj jaz vem, sem samo ekspert za košnjo trave (pa še tukaj sem, ne vem, kako, skrhal nože na kosilnici).
Med neko vožnjo pa smo na njivi ugledali možakarja z brento na hrbtu in razkrila se nam je skrivnost nabildanega rastlinja: škropljenje. In so špricali še na drugih vrtovih in kmalu zatem že spet.
Če kmetje tako obilno uporabljajo škropiva za zelenjavo, ki pride na njihove lastne mize, se vprašam, kako so šele zalite vrtnine, ki jih kupimo na tržnici kot zdrave in domače.
Naj na našem vrtu še kar raste počasi, bomo pa še jedli tako. Po malem, a v resnici zdravo. Prav sladko.
