Eno takih je Fabianijeva murva v kraškem Kobdilju. Po šestih stoletjih, ko so jo zasadili pred predhodnico današnje, ob koncu 18. stoletja prezidane vile, se še vedno košati na obzidanem dvorišču posestva na robu Krasa. Že na pol razklano in nagnjeno drevo, ki so ga morali podpreti s kamnito ploščo, da se ni podrlo, je bilo tudi priča rasti, vzpona in usihanja družine, ki se je na Kras preselila iz avstro-ogrskega italijansko-slovensko-nemškega Trsta. Tamkajšnje izročilo prepletanja več narodov in kultur je prinesla s seboj in z njim živela pod vsemi oblastmi, ki so si na tistem delu Krasa in s Slovenci poseljene Primorske sledile od Habsburžanov prek fašistične Italije do druge Jugoslavije.
Zgodbo družine in še veliko drugega so namesto murve povedali in zapisali sorodniki, sopotniki in sodobniki najznamenitejšega Fabianija, zlasti nečak Renato Ferrari in arhitekt Marco Pozetto. Tudi tisto o neusahljivih izvirih vode, edinih na Krasu, ki so družini prinesli blaginjo, da je večina otrok lahko študirala in dosegla ugledne položaje. Maks, dvanajsti od štirinajstih otrok, prvi dunajski arhitekt z doktoratom in osebni svetovalec v Sarajevu umorjenega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, se je povzpel najvišje. Povsod, kjer se ni ustavil le mimogrede, je zapustil kaj žlahtnega, trajnega.
Maks Fabiani – letos se je izteklo petdeset let od njegove smrti – je bil poleg Jožeta Plečnika naš največji arhitekt in urbanist. Po starših ni bil slovenskega rodu, vendar ga smemo imeti za svojega. Znal je slovensko in je največji del življenja preživel v krajih s slovenskim prebivalstvom, ki jih je tudi zaznamoval s svojimi deli. Tudi materi Šarloti je pri sv. Gregorju med Kobdiljem in Štanjelom dal vklesati spoštljiv poslovilni napis tudi v slovenskem jeziku: Kamen, tujcu povej, da tu počiva nadvse čednostna žena.
Fabiani je začel uspešno ustvarjalno pot na Dunaju, vendar kljub ugodnim ponudbam za akademsko kariero ni ostal tam. Zelo pomemben pečat je dal popotresni Ljubljani, še bolj pa ga je vleklo v kraje in med ljudi v bližini kraškega doma. Največ je delal v Trstu in Gorici, že pred prvo svetovno vojno in še več po njej, ko je na ruševinah, ki so ostale po topniških dvobojih na soški fronti, oblikoval nove arhitekture – cerkve, palače, trge.
Njegova najbolj celostna stvaritev je bilo preoblikovanje skromne kraške vasi Štanjel v arhitekturni spomenik ter s parkom in sprehajalnimi potmi spomenik oblikovane narave, ki mu pri nas ne moremo na enem kraju postavili ob stran ničesar podobnega. Čeprav je bil med vojno že po italijanski kapitulaciji uničen ali poškodovan velik del srednjeveške in njegove arhitekturne zapuščine in čeprav sta se njeno propadanje in razkrajanje po najnujnejši konservaciji nadaljevali še v naslednjih desetletjih, so obnove, med drugim po njem imenovanega stolpa, v novejšem času kraju vendarle vrnile nekaj nekdanjega videza. Toliko, da lahko današnji obiskovalec vsaj zasluti, kako si je Fabiani zamislil »svoj« Štanjel.
Največ je naredil v letih 1935–1945, ko je bil tam župan z uradom v gradu, ki ga je obnovil in v njem uredil tudi vrtec, osnovno šolo, ambulanto in kinodvorano. Njegov glavni naročnik je bil nečak, zdravnik Enrico Ferrari iz Trsta, ki je v Štanjel želel urediti letovišče in okrevališče. Takrat so nastali park z izvirno urejenim sistemom za zbiranje in dovod vode v bazen, splet sprehajalnih poti in s prezidavo več sosednjih hiš počitniška vila Ferrari.
Po letih propadanja in zaraščanju Fabianijevega posestva v Kobdilju, kjer je še povsod čutiti mojstrovo roko pa tudi sledi povojne zmagoslavne uničevalnosti, se je lani zgodil preobrat. Nova lastnika posestva, Blanka in Andrej Malgaj, se dobro zavedata dragocenosti prostora prav tako kot zahtevnosti naloge, ki sta si jo naložila s predvideno galerijo in prenočišči za zahtevnejše goste. Prvo leto – poleg nove zasaditve opuščenega zelenjavnega vrta je prineslo predvsem navzven manj vidne, a nujne očiščevalne in utrjevalne posege – kot je pokazalo nedavno, po dolgih letih prvo odprtje vrat javnosti veliko obeta.
