CELJE – Primorec Elvis Mahnič se je lani preselil v Celje. Po vsem, kar ga je mučilo in ga še vedno pesti, pa tudi iz logističnih vzrokov je sklenil zamenjati okolje. Začelo se je pred desetimi leti, ko je v prometni nesreči pri Gradcu izgubil sina. Tega ni nikoli prebolel. Duševna tesnoba mu je začela načenjati zdravje; na zadnjici so se pojavili nedolžni polipi, ki so se sčasoma množili in debelili, sledili so pogosti krči in bolečine, a ga v izolski bolnišnici niso operirali. Od leta 2008 ni več sposoben za delo. Petindvajset let je delal v gostinstvu, večinoma po primorskih hotelih in v Italiji.
»Začelo se mi je dogajati, da sem od bolečine padal po tleh. Še dandanes je tako. Grem v kopalnico in se zjutraj zbudim v kadi ali na ploščicah. Prej so me vozili v psihiatrično bolnišnico, misleč, da je vse na duševni osnovi.« Zadnji pregled v Izoli je imel lani spomladi, odslovili so ga z napotkom, naj pazi na higieno. Naslednjega dne se je njegova lečeča zdravnica prijela za glavo, nekaj je bilo treba ukreniti. Poleti ni mogel več sesti v avtomobil. »Odločil sem prodati stanovanje v Hrpeljah in avto ter se preseliti nekam, kjer ne bom odvisen od vozila. Ljubljana mi ni všeč in še draga je, Obala tudi, Maribor je predaleč, v Celju pa se izvrstno počutim,« pripoveduje 49-letni Elvis. »Poiskal sem novo zdravnico, ogledala si je mojo zadnjico, se prav tako zgrozila in me poslala na kirurgijo. V nekaj dneh so me operirali in mi pojasnili, da je zadnjica vsa rakava.«
Po obsevanjih se mu je zdravje izboljševalo do aprila. Kirurgu dr. Petru Frasu je dejal, da se odlično počuti in da bo kmalu lahko šel delat, po več letih bi znova poskusil sesti tudi na kolo. Odvrnil mu je, da delati ne bo mogel še vsaj dve leti, na kolo naj pozabi, pri zdravnici pa si naj uredi dokumentacijo za začasno invalidsko upokojitev. »Po zadnji odločbi, ki upošteva moje zdravstveno stanje samo do 4. aprila, ko sem bil res dobro, čeprav precej podhranjen, sem sposoben za delo s polovičnim delovnim časom in prilagojeno mojim sposobnostim. Na zavodu za zaposlovanje so bili korektni. Videli so, da gre za površnost. Vpisali so me v evidenco in me dali v mirovanje. Ne bodo mi pošiljali zaposlitvenih načrtov in pozivov delodajalcev.«
Elvisovo zdravje je zadnjega pol leta vse slabše. »Vse pogosteje mi postaja slabo. Po tleh sem padel tudi pred bolnišnico. Blato vse težje zadržujem, morda bom kmalu moral hoditi naokoli s pripeto vrečko. Anusna mišica ne zdrži več in bojim se oddaljevati od doma. So mi rekli, naj pazim na prehrano. A kako naj to počnem z 204 evri socialne podpore? Socialna delavka mi je svetovala obisk Rdečega križa. Toda v paketu so riž, testenine, moka, koruzni zdrob in voda.« Hrpeljčan pravi, da ima najraje kavo, kruh in cigarete. Prek facebooka je v Celju spoznal prijatelja Vinka, ki mu zdaj prinaša pecivo, solato in paradižnik. »Sam bog ga je poslal k meni, sicer bi bil lačen.«
Julija so poslabšanje stanja zabeležili tudi na onkološkem inštitutu v Ljubljani. Naročili so ga za september in ga opozorili, da mora več jesti, sicer mu ne bo pomoči. Pozneje so mu pojasnili, da se dr. Fras vrne šele oktobra in da ni nikogar, ki bi ga nadomeščal. Elvis zdaj stiska zobe. Prejel je odgovor invalidske komisije, ki mu odreka pravico do invalidnine za telesno okvaro in mu nalaga, naj se oglasi na zaposlitvenem zavodu. »Želim delati, vendar res še nisem zmožen. Če se mi zdravje vsaj malce izboljša, bi opravljal delo, s katerim bi pomagal ljudem. Sem se že pozanimal v domu starostnikov in Don Boskovem centru.«
A dokler ne bo sposoben poprijeti za delo, je obsojen na životarjenje. S pomočjo socialne službe bi rad preprečil izklop elektrike in plina v stanovanju – ker ni poravnal računov –, oporo je našel tudi v društvu Sožitje. Trudi se navezati čim več stikov, toda »ko povem, da prebolevam raka, ljudje kar izginejo. Rad bi končal to agonijo, res ne maram takšnega življenja. Bil sem že pri tem, da se obesim, a prej hočem, da drugi izvedo za mojo zgodbo.« Elvis je poskusil narediti samomor pred 10 leti, s svojim lanosom se je na avtocesti zaletel v vlačilca, naslednjič je pogoltnil 150 tablet. V celjskem stanovanju živi sam, a želel bi si sostanovalca. »Lahko bi umrl in mesec dni nihče ne bi vedel za to.«
