To sem jaz, Elita! Vsi, ki me poznate, dobro veste, da sem se rodil v blokovskem naselju, nedaleč od košarkarskega igrišča. Kot otrok sem zato igral basket in jedel pasulj. Mamin pasulj. Sem otrok socializma, zato sem se boril proti očakom socializma in njihovim idejam. Bile so utopične. Prišel je torej novi val in z njim punk. Važno, da si bil zraven, pa četudi nisi bil najpreprostejših akordov vešč.
Depresija v očeh, depresija na obrazu, so takrat prepevali Nieti. Vse je bobnelo, trušč, bila je pijača in bile so droge. Ko sem se zjutraj ves zmačkan prebudil, pa me je na mizi že čakal mamin pasulj. Potem je prišel čas osamosvojitve, navijali smo za JBTZ, uspelo jim je, malo pa tudi nam, zato sem si zaslužil – pasulj. Če se je že država osamosvojila, sem se moral tudi sam. Začel sem pisati, predvsem pa se družiti s tistimi pri koritu. Izbral sem si žanr, opcijo, in pričel rovariti.
Proti točno določeni opciji. Ko sem članek oddal uredniku, sem šel na zaslužen pasulj. Punk me ni več tako zanimal, ni bil več in, presedlal sem raje na elektronsko glasbo. Z mano pa je (z)rasel tudi del politične elite in me vzel za svojega, za pisunčka. Zlahka sem pozabil na mamin pasulj in se vrgel raje v školjke. Postal sem visok, nekakšno visočanstvo. Kupoval obleke, pisal, kar so mi naložili, v korist delu točno določene politične elite, frendom, s katerimi sem oboževal – školjke. Imel sem služb, kolikor hočete, praktično sem se jih otepal. Zbiral in nabiral sem svoj kader, jim bil mentor in šel včasih celo na jazz ali pa še raje na školjke. Vse dokler mi slava ni dokončno stopila v glavo. Tedaj sem posegel spet po drogi, vmes zaužil še kakšno školjko, uničeval sebe in uničeval vse, kar se je dalo. Kot v mladostniških letih, ko mi je mati kuhala pasulj. In je bil punk. Zdaj, ko sem zlizan z delom točno določene politične elite, ko imam d'narja kot pečka ter ko mi s trebuha že počasi leze vamp, pa mi je spet zadišal mamin pasulj. Kje so torej vsi tisti daljni in nedolžni začetki, ko smo igrali basket v blokovskem naselju, se pogosto sprašujem, medtem ko jem – školjke. Ampak jaz sem novinarska, še več, družbena elita, pravzaprav mi je ime kar Elita, ne izbiram sredstev, zato dobro vem, da je bolje pozabiti na mamin pasulj.
