MARIBOR – Kot kaže, je tako imenovanih »hujskačev« več. Na družbenih omrežjih (facebook, twitter) je namreč vse več takih, ki trdijo, da so organizatorji protestov oni. Po objavi anonimke, da so glavni mariborski hujskači Saša Pelko, Marko Pigac in Matej Špehar, je svoj status spremenilo še več ljudi. Večina je ogorčena nad izpostavljanjem posameznikov in trdijo, da omenjene trojice niti ne poznajo.
Pogovarjali smo se z Mitrom Milutinovićem, ki je na facebooku v svoj status jasno zapisal: »Jaz sem organizator protestov v Mariboru.«
Podpiraš proteste. Zakaj?
Protesti so z ustavo dovoljena oblika izražanja volje ljudi. Žal se pri nas prevečkrat ne uporablja in se predolgo čaka, da se na tak način izrazi nestrinjanje. Vsi nekako upamo, da se bodo težave razrešile kar same.
Demonstracije so pomembne tudi zato, da ljudje vidijo, da niso sami, da tudi koga drugega moti isto. Mediji so prepogosto tu filter pod pritiskom politike. Kar se je pokazalo tudi tokrat, ko zaradi razsežnosti mediji tega preprosto nismo mogli ignorirati, zato so bili potem napadeni, da so kar samo hujskali k demonstracijam. Ne niso! Preprosto so le poročali. Kot bi morali tudi sicer o tistih, ki se ne strinjajo s politiko trenutno vladajočih. Prepogosto govorimo o tem, kako so ljudje pasivni, apatični. To ni res. Očitno ni res. Le mogoče kdaj preveč zaupamo in nasedamo prijaznim besedam politikov s figo v žepu.
Kaj pa nasilje, ki ga protesti rodijo?
Žal obstajajo ljudje, ki želijo proteste izkoristiti za izživljanje. Ravno s tem, kako se te huligane obvlada, se potem vidi sposobnost policije – ali lahko omogoči demokratično izražanje volje, medtem pa hkrati onemogoči huliganom, da to izkoristijo.
Kako si pa predstavljaš izvedbo tega? Recimo, nekdo iz mase množice zaluča granitno kocko proti policiji. Kako ga izločiš, kako prideš do njega?
Demonstrantom manjka nekaj izkušenj. Recimo v tujini se pogosto oblikujejo tri skupine: umetniki in drugi, ki se po navadi pridružijo demonstracijam z maskami in drugimi neverjetnimi oblikami kreativnosti, potem druga skupina, kje so po navadi kakšne družine, starejši, in tretja skupina, imenovana »black block«, kjer se zberejo tisti, ki pogosto verjamejo, da je pa prava pot bolj nasilne oziroma prisilne narave.
Tako se tudi demonstranti potem razdelijo, tudi zaradi lastne varnosti, v ustrezne skupine. Policija tako bolj ve, kako in kaj. Seveda pa to ni enostavna naloga. Zato pa mora biti policija izurjena in izobražena. In tudi primerno plačana, ker je to težko delo.
Pri nas pogrešam predvsem to kreativno plat demonstracij, čeprav se tudi tukaj zdaj pojavljajo pozivi k demonstracijam z, recimo, rožami. Čeprav ne vem, zakaj bi bile rože česa krive. Ampak, da, bodimo kreativni, predstavimo vso raznolikost, ki jo premoremo, ker v tej kreativni domišljiji je tudi rešitev za prihodnost vseh nas.
Praviš, da si ti organizator. Si res?
Sem. Vsi smo.
Kaj želiš z izpostavljanjem doseči?
Predstaviti resnico: da ni stricev iz ozadja, da ljudje nismo zmanipulirani, ampak da imamo svobodno voljo in svoje mnenje in ga želimo tudi izraziti. Izjave politikov, kot jih lahko opažamo v medijih, pa poskušajo zaničevati vse te ljudi, vsa ta mnenja. Take izjave politikov so protidemokratične in proti ljudem. Kako lahko vladaš ljudem, če jim ne zaupaš? Če ljudje stopijo na ulico, jim moraš prisluhniti in se vprašati: »Kaj mi želijo povedati?« Ne pa iskati laži v tem. Mogoče pa so sami navajeni takih manipulacij z javnostjo, pa zato ne morejo verjeti, da bi kdaj ljudje sami stopili na ulice, se sami organizirali, da bi bili mi vsi organizatorji.
Glede na to, da se je vse začelo na facebooku, twitterju, je sklepati, da je dejansko proteste začela ena oseba. Kaj pa, če je ta zmanipulirala vse druge? Kaj, če ima druge interese? Kaj, če so za tem res strici iz ozadja, ki ljudi le izrabljajo?
Zakaj bi se to sklepalo? Saj družbena omrežja ne delujejo tako. Družbena omrežja pogosto tvorijo kopico idej, ki se prepletajo med seboj in se potem sčasoma oblikujejo v neko skupno obliko. Že dalj časa se je izražalo nestrinjanje s trenutno politiko prek teh omrežij in potem so se počasi ljudje začeli združevati, prepoznavati, spoznavati. Družbena omrežja so le virtualni javni prostor druženja in sodelovanja, tako kot so mogoče leta nazaj to vlogo imele gostilne in trgi. Zdaj pa se prve oblike zgodijo virtualno, potem pa se preselijo na ulice. Slednje mogoče tudi zato, ker država virtualnega delovanja ne priznava. Še vedno ni mogoče glasovati prek medmrežja, recimo.
In ne pozabimo tudi, da je veliko ljudi, ki so bili na ulicah, recimo, v Mariboru, iz skupin, ki še ne uporabljajo veliko družbenih omrežij, ampak so se vseeno pridružili. Družbena omrežja so le sredstvo komunikacije, vsebino pa so ustvarili ljudje. V nekaterih primerih precej kreativno, kar lahko vidimo v vseh teh videih in drugih memih, ki nastajajo ob demonstracijah.
Ne nasedaj floskulam politikov, da so ljudje tako neumni, da jih je mogoče enostavno zmanipulirati. Če bi to vse organizirala ena oseba, vsaka mu oziroma ji čast. Mogoče pa imamo potem pravega kandidata za predsednika. Ta očitno zares razume tegobe in težave ljudi, da jih je tako uspešno nagovoril(a).
Tvoje osebno mnenje: misliš, da protestniki sploh lahko kaj dosežejo? Jih kdo sliši?
Seveda lahko dosežejo. Saj ravno zato je taka panika. Ko so bile demonstracije v Ljubljani nekaj časa nazaj, je Janezu Janši uspelo sestaviti vsega skupaj le en tvit, zdaj pa niti tega ne več.
Ravno zato, ker gre res za voljo ljudstva, ne vedo, kaj bi naredili. Ker ni nobenega v ozadju, na katerega lahko pritisnejo. In zato jih je strah. In zato moramo ljudje še stopnjevati naš pritisk. Povsod po Sloveniji. Miroljubno in z ljubeznijo eden za drugega, ampak s strogostjo proti tistim, ki nimajo zamisli za prihodnost Slovenije in vidijo le svoje žepe.
Kdo mora oditi oziroma kaj se mora zgoditi, da bo demonstracij konec?
To pa bi moral vprašati vse ljudi. Verjetno ima vsakdo malo drugačen pogled. Ampak mislim, da prevladuje prepričanje, da so preprosto vsi »gotofi«. Da morajo zapustiti politično prizorišče vsi, ki bi se v državah z več politične higiene umaknili že sami. Tam imajo politiki dovolj ponosa, da odidejo sami, ne pa da jih morajo odnesti ljudje. Mi smo predolgo verjeli, da imamo take zrele ljudi na oblasti, pa očitno ni tako. Naj dajo prostor drugim, da bodo lahko tudi drugi poskusili. Saj slabše ne more biti, če bi se vladajoči vsaj zares trudili za ljudi. In alternative so: TRS, Tretji člen, Piratska stranka. In verjetno so še kakšni in bi se ustanovili še drugi, če bi se pokazalo, da stvari delujejo. Da pravna država deluje. In da dela selekcijo med tistimi, ki delajo za dobrobit ljudi, in onimi, ki le za dobrobit sebe.
Si politično opredeljen?
Kaj to pomeni, če sem politično opredeljen? Seveda sem. Sem opredeljen za politiko, ki je za vse ljudi, ki išče za vse ljudi skupno rešitev, skupno pot, skupno možnost, skupno življenje. Če pa sprašuješ po moji barvi, pa boš moral vprašati koga, ki rad barva vse le na eno barvo. Jaz sam sem raje večbarven.
Še to: so te Saša Pelko, Marko Pigac in Matej Špehar nagovarjali k protestom?
Osebno zagotovo ne, a internet je velik in kdo je avtor kakšne izjave ali misli tu, je včasih težko vedeti. Pogosto se tudi stvari spreminjajo, ko potujejo od »walla« do »walla«, od tvita do tvita. V vsakem primeru, še enkrat: ljudje znamo razmišljati tudi s svojo glavo. Tudi če te kdo povabi na protest in se s protestom ne strinjaš, ne boš kar tako šel. Če pa se, potem pa še dobro, da te je na protest opozoril, ker bi sicer lahko zamudil svojo z ustavo zagotovljeno pravico. Enako kot če ne bi šel volit.
