LJUBLJANA – Prejšnji papež Benedikt XVI. je natanko 50 let po drugem vatikanskem koncilu oktobra lani razglasil začetek leta vere, datumsko zamejenega med 11. oktobrom 2012 in 24. novembrom 2013. Predvsem naj bi bilo priložnost za poglobitev praznovanja vere v bogoslužju, zlasti v evharistiji, ki je »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izhaja vsa njena moč«, kar naj bi pomagalo »okrepiti življenjsko pričevanje vernikov, da bo raslo v svoji verodostojnosti, ter znova odkriti vsebine vere, ki jo izpovedujemo, živimo in molimo«.
Poslanstvo posredovanja vere
Benedikt XVI. je letu vere na pot v apostolskem pismu z naslovom Vrata vere med drugim zapisal: »Kristusova ljubezen napolnjuje naša srca in nas žene v evangelizacijo. On nas danes tako kot takrat pošilja v svet, da bi oznanjali njegov evangelij vsem ljudstvom zemlje. Jezus Kristus po svoji ljubezni priteguje k sebi vse ljudi. V vseh časih kliče Cerkev in ji izroča nalogo oznanjevati evangelij skozi nenehno aktualno poslanstvo. Zato je tudi danes potrebno bolj prepričano cerkveno prizadevanje za novo evangelizacijo, da bi znova odkrili radost verovanja in našli navdušenje za posredovanje vere. V vsakdanjem odkrivanju njegove ljubezni zajema moč in živahnost misijonarsko prizadevanje vernikov, ki ne sme nikoli izginiti.«
Prav v iztekajočem se letu vere pa so se v Katoliški cerkvi, tako vesoljni kot slovenski, zgodile pomembne spremembe. Papež, ki je razglasil leto vere – se je umaknil. Naslednik papež Frančišek s preprostostjo in karizmatičnostjo prinaša novo upanje v ne posebno prijaznih časih, ko so temeljne vrednote krepko načete – pa če gre za posvečene ali posvetne ustanove.
Za Katoliško cerkev so še posebno boleči statistični podatki o počasnem, a nezadržnem upadanju števila duhovnikov, ki je videti nezaustavljivo. Že pred dobrim desetletjem so ugotavljali, da je samo v Evropi v zadnjega četrt stoletja število duhovnikov upadlo za 60.000. Nadomeščali so jih z duhovniki iz oddaljenih in praviloma gospodarsko manj razvitih dežel. Krizo je čutila tudi Italija, kjer so leta 2002 zapisali: »Trenutno je v Italiji aktivnih 1600 tujih duhovnikov, potrebujemo pa jih še 4000. Tako si mora vedno več župnij duhovnike deliti.«
Dogajanje se le še nadaljuje, z njim se srečujemo tudi v Sloveniji.
Kadrovsko gibanje
Avgusta, ko se na Slovenskem zgodi vsakoletno premeščanje duhovnikov, so denimo za koprsko škofijo ugotavljali, da je škofijskih duhovnikov le še 143. Pri delu po župnijah tem sicer pomaga še 30 redovnikov, pa kljub temu jih za vse župnije, ki jih je 189, zmanjka. Vsako leto jih namreč božja dekla s koso vzame več, kot pride novomašnikov. Pa spet ni za obupati. Sliši se sicer skoraj ironično, a preprosta resnica je, da zadrego rešuje dejstvo, ki ga je mag. Božidar Rustja, urednik revije Ognjišče – ob urednikovanju opravlja še delo duhovnega pomočnika v kar štirih župnijah – takole razložil za medije. Duhovnikov je res vse manj, a hkrati je manj tudi vernikov. K nedeljskim mašam jih redno prihaja 28.000, medtem ko je krščenih nekaj več kot 181.000 od skupno 266.000 Primorcev. Tako da je za vse, ki želijo duhovno oskrbo, na Primorskem vseeno še vedno dobro poskrbljeno. Težje bo, ko bo že čez nekaj let obnemogla številna generacija duhovnikov, ki so zdaj stari okoli 70 let.
Slovenska škofovska konferenca je objavila nekaj statističnih podatkov za Cerkev na Slovenskem med letoma 2002 in 2013. Ta je pred 11 leti štela natanko 1200 duhovnikov, letos še 1119. Od teh je bilo škofijskih tedaj 914, zdaj jih je 833. Redovnih duhovnikov je enako – 286 tedaj in zdaj. Število bogoslovcev od začetnega števila 97 je upadalo vse do lani, ko jih je bilo le še 44. Letos je prvič bolje, osem več kot lani. Naraslo pa je število stalnih diakonov, z 10 pred enajstimi leti na letošnjih 31. Ti po svojih močeh zapolnjujejo vrzel zaradi vse manj duhovnikov. Največ diakonov, 21, ima ljubljanska nadškofija, ki pravi: »Temeljno poslanstvo stalnih diakonov je, da v Cerkvi s svojim delom in življenjem nenehno oživljajo duha razpoložljivosti in služenja, ko so sodelavci zlasti v bogoslužju, oznanjevanju in karitativnem delu. S tem naj bi se razširilo področje pastoralnega dela Cerkve. (...) Za stalne diakone so primerni tisti, ki so dobri možje in očetje, zdravo umerjeni v veri in življenjskih pogledih, odgovorni v službi in tudi sposobni za delo v skupnosti. Poleg teološke izobrazbe se oblikujejo v štiriletnem programu na Brezjah in v bogoslovju.«
Frančiškovo popravljanje Cerkve
Statistika za leto 2013 izkazuje 12 škofov, enega več kot pred enajstimi leti. Vemo pa, da je leto vere nič manj kot vatikanske sobane prevetrilo tudi slovenski katoliški vrh. V začetnem razburjenju zaradi »obglavljenja«, umika nadškofov dr. Antona Stresa in dr. Marjana Turnška – ob že prej upokojenih kardinalu dr. Francu Rodetu, upokojenem in umaknjenem nadškofu dr. Francu Krambergerju ter upokojenem in izgnanem nadškofu mag. Alojzu Uranu –, je nekaj trdih klerikov zaneslo, da so za zaroto iz Vatikana osumili kar zlega duha...
V nasprotju z žveplenimi puščicami, izstreljenimi iz ust nekega zaradi spodmaknjenih tal pod nogami osuplega cerkvenega moralista, je Mario Plešej, med drugim sodelavec katoliške Socialne akademije, v prispevku Frančišek popravlja tudi slovensko Kristusovo Cerkev v spletnem Časniku prav preprost: »Zdi se mi, da je sedanji papež poleg prizadevanja za mir, bratstvo, ljubezen in uboštvo, ki je pri delovanju vodilo sv. Frančiška Asiškega, za svoje vzel tudi naročilo, ki ga je svetnik slišal v razpadajoči cerkvici sv. Damjana: 'Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!' To me napolnjuje z veseljem in upanjem, saj verjamem, da bo s tem pomembno vplival tudi na prenovo vseh slovenskih krajevnih Cerkva v duhu nove evangelizacije.«
Prihajajo diakoni
Ob posvečenju stalnega diakona Andreja Vrabiča so v celjski škofiji spomnili, da je »že prva Cerkev, ki se je hitro širila, poznala diakone«. Prva Cerkev je tudi podoba današnje. Zaradi vse manj duhovnikov je nujno, da se spet oživi služba stalnih diakonov. Imeti bi ga morala vsaka župnija, da bi »skrbel za bolne in ostarele, za potrebna sredstva delovanja župnije in bil na voljo ob vsakem času«. Red diakonata je znova uvedel drugi vatikanski cerkveni zbor: »Vnovična uvedba stalnega diakonata je velika obogatitev Cerkve tudi zato, ker lahko stalni diakon, ki je poročen in ima svojo družino, govori iz lastnih izkušenj, kadar gre za družinsko in zakonsko tematiko. S svojim življenjem pričuje in daje zgled, kako živeti v današnjem času in prisluhniti tudi potrebam Cerkve.« Zaradi civilne službe, ki jo diakoni opravljajo, ko so zaposleni po tovarnah, bolnišnicah, uradih, bankah, šolah in drugih podobnih ustanovah, so blizu vernim in nevernim ljudem.
