Matjaž Kek je pokalni prvak Hrvaške, Jan Oblak novi idol navijačev Benfice, Slaviša Stojanović je popeljal Crveno zvezdo do državnega naslova, Marijan Pušnik blesti na Japonskem, za Kevina Kampla se puli pol Evrope, Samir Handanovič je morda celo najboljši vratar v Italiji, Maribor je v Evropi dočakal drugi del tekmovanja, nekaj mladih slovenskih igralcev se spogleduje z odhodom na tuje, Slovenija je ponudila več kot dostojen odpor Urugvaju in Argentini. To je trenutna bilanca slovenskega nogometa. Na svetovno prvenstvo se reprezentanca ni uvrstila, upanje, da bo leta 2018 v Rusiji spet med elito, pa ostaja.
Neodvisni Mariborčani, Domžale prodajajo
Nogomet pridobiva veljavo. »Statusno je bil narejen velik korak naprej, saj to ni več šport Balkancev, ampak je nekakšna nadkategorija vseh športov,« pravi Tomo Levovnik. Opozarja, da je bil nogomet prvi, ki je v Slovenijo pripeljal kapital iz tujine, denar iz evropske in svetovne nogometne federacije. Ob tem pohvali delo Nogometne zveze Slovenije, ki že vrsto let velja za najbolj organizirano panožno zvezo. Levovnik je tudi prepričan, da bi si nogomet zaslužil konkretnejšo podporo države, še posebno to velja za mlade nogometaše. »Treba je razbiti monopol Loterije Slovenije in odpreti prostor vsem stavnicam. Potem se bodo klubi lažje razvijali. Kako hitro se to lahko zgodi, je odvisno od politične volje in odnosa Olimpijskega komiteja Slovenije do nogometa. To bo še najtrši oreh, ker tam v prvi vrsti skrbijo za interes smučanja,« opozarja Levovnik.
Na slovenski klubski sceni prednjači dobro urejeni NK Maribor, ki je trikrat zapored igral v evropski ligi, na koncu pa izpadel proti poznejšemu prvaku. Vijolice so 12-kratni državni prvak, klub je organiziran, igralci redno dobivajo plačo, kar ni ravno stalnica v slovenskem športnem prostoru. Športni direktor kluba Zlatko Zahovič večkrat poudarja pomen strokovnjakov, s katerimi so se v Mariboru obdali. Medtem ko Štajerci dobijo večino denarja iz Evrope, od prodaje igralcev in vstopnic, so preostali klubi odvisni od podjetij in mecenov iz domačega okolja (Rudar, Luka Koper, Krka, Olimpija) oziroma lokalne skupnosti (Zavrč), precej tržno pa so usmerjeni v Domžalah, kjer redno služijo s prodajo igralcev. V tem letu bosta na tuje odšla Jon Gorenc Stankovič (v Borussio) ter Jan Mlakar (v Fiorentino). Pred njima je Dejan Lazarević leta 2007 odšel v Genovo, Haris Vučkić se je pred petimi leti preselil v Newcastle, Dalibor Stevanovič je 2006. okrepil španski Real Sociedad, vratar Gregor Zabret pa je lani dres Domžal zamenjal za majico Swanseaja.
Rešitev v izvozu in Evropi
Bojan Prašnikar, med letoma 1984 in 2012 je vodil 15 ekip (Maribor in Muro dvakrat, Olimpijo trikrat), opaža, da se nogomet dobro prilagaja trenutnim družbeno-gospodarskim razmeram v državi. A skrbi ga, ker se klubi ukvarjajo s preživetjem, ne z razvojem. »Večina med njimi bo pred to sezono še za tretjino znižala proračune. To se mora poznati pri kakovosti in delu.« Rešitev vidi v izvozu, a je tudi tega manj. »Ker se ne dela dobro, kakovost mladih stagnira. Za nameček pa so slovenski klubi z izjemo Maribora prekratek čas v evropskih pokalih. Ker hitro izpadejo, dobijo malo denarja od Uefe.« Pri mlajših selekcijah se po Prašnikarjevem mnenju preveč čuti vpliv staršev, ki pomagajo, da nekateri klubi sploh obstanejo. »Ker je njihov vpliv večji, je manjša moč kluba. Prevečkrat prihaja do selekcije, po kateri igrajo tisti, ki lahko plačajo vadnino, ne pa tisti, ki so res dobri.«
»Pred začetkom kvalifikacij za EP v Franciji, to bo leta 2016, je vzdušje v reprezentanci po moji oceni odlično. To so profesionalci in igranje za Slovenijo jim pomeni veliko. S kakšnimi napovedmi pa ne bi hitel,« začne pogovor Aleksander Čeferin, predsednik Nogometne zveze Slovenije. Naše države to pot ni na svetovnem prvenstvu. »Udeležba je zelo pomembna, predvsem z dveh vidikov. Najprej to pomeni veliko dodatnega denarja za slovenski nogomet, hkrati pa tudi večjo priljubljenost. A pričakovati udeležbo tako majhne države na vsakem prvenstvu je iluzorno,« opomni Čeferin. V teh dneh je v Braziliji potekal tudi kongres Fife, kjer so hvalili našo člansko vrsto – tekmi proti Urugvaju in Argentini nista ostali neopaženi. Sicer pa Čeferin meni, da bodo Argentinci prvaki, sam pa bo navijal za Bosno in Hercegovino ter Hrvaško.
Škodujemo kar sami sebi
»Slovenski klubski nogomet je glede na finančne vložke in geografsko majhnost države na dobri ravni, težava je le financiranje klubov. Treba bi bilo privabiti več gledalcev na stadione. Kako naj bi se pri nas delalo, najbolje kaže primer NK Maribor. Privatizacija bi bila sicer v redu, vendar se da že zdaj obnašati tržno. Tudi NK Maribor, ki posluje bolje kot mnogo gospodarskih družb, je društvo,« o trenutnih razmerah pravi predsednik, ki je ponosen, da Slovenija premore 50.000 registriranih igralcev. Gruzija, ki ima dvakrat več prebivalcev, jih ima le 16.000. Nogometna zveza Slovenije se trudi, da bi klubom olajšala delovanje.
Eden od virov financiranja je tudi dovoljena prodaja alkohola na tribunah, kar je ustaljena praksa pri sosedih, po katerih se tako radi zgledujemo. »Mislimo, da je to izvedljivo. V Sloveniji velja absolutna prepoved prodaje alkohola, to poznajo samo štiri evropske države. Spet smo najbolj represivni, spet najraje škodujemo sami sebi. Če bomo spremembe izpeljali (oziroma bo to storil parlament), bo to rešilo veliko majhnih nogometnih klubov in tudi drugih. Vse bomo naredili, da bomo to izpeljali,« opozarja Čeferin, ki upa, da se bo lahko začela gradnja nogometnega centra na Brdu. »Na dovoljenje čakamo že več kot dve leti in dobili naj bi ga ta teden. Uefa in Fifa bosta projekt finančno podprli približno 80-odstotno.«
Ni izključeno, da bi slovenski klubi kdaj zaigrali v regionalni ligi, vendar bi morali pred tem doreči pravila. »Do kakšne morebitne regionalne lige je še daleč. Tu so problemi z varnostjo, slabitve nacionalnih lig in tudi nenapredovanje zmagovalcev take lige v evropska tekmovanja. A morda enkrat...«
Humanitarna nota
Nogomet ima v Sloveniji velik humanitarni potencial. Prav nogometaši, zbrani okoli Mateja Mavriča, so prispevali levji delež denarja za operacijo malega Reneja. Valter Birsa in Tim Matavž že vrsto let bdita nad svojo fundacijo Vrabček upanja, pred več kot desetimi leti pa je Primož Gliha s somišljeniki hodil od mesta do mesta ter igral humanitarne tekme pod naslovom Zabavamo se in pomagamo.
Bežigrad propadel
V zadnjih letih je Slovenija dobila tudi ustrezno infrastrukturo, v Ljubljani so zrasle Stožice, v Celju Arena Petrol, v Kopru so obnovili Bonifiko, v Mariboru Ljudski vrt. Črna pika pa ostaja propadajoči kultni stadion za Bežigradom, ki danes spominja na njivo, ne pa na nogometni teren.
Stadioni v Sloveniji:
Stožice – 16.038 gledalcev
Arena Petrol – 13.400
Ljudski vrt – 12.435 Velik skok Slovenije
Na zadnji lestvici Mednarodne nogometne zveze (Fifa) pred svetovnim prvenstvom v Braziliji je tik pod vrhom nastala sprememba. Na prvih dveh mestih sta ostali Španija in Nemčija, na tretje pa se je prebila gostiteljica Brazilija, prehitela je Portugalsko. Slovenija je pridobila štiri mesta in je zdaj 25. Naša država je med najboljšimi državami naredila največji skok. »
