Ena številka časopisa je dovolj, en sam teve dnevnik, pa sleherni državljan, ki premore za ščepec zdrave pameti, pogrunta, kakšna država smo: ne leva ne desna, ampak neresna. Država, ki morda uspešno pluje s tokom trenutnih trendov in se pridno kot otroček pusti voditi za roko večjim (in višjim) silam, ko pa je potreben lasten razmislek in odločitev, postane tako plaha in neodločna. Država brez kompasa.
Pustimo zadnje čase opevano visoko gospodarsko rast in to, da je Slovenija čedalje bolj priljubljena turistična destinacija ter po mnenju ameriške revije Forbes četrta najboljša na svetu za ženske.
Slovenija je poleg tega namreč tudi odlična, morda najboljša na svetu za črnograditelje: po odločitvi ustavnih sodnikov si lahko zdaj vsi lastniki črnih gradenj (spet) oddahnejo, saj smejo zahtevati odlog rušenja nelegalnih nepremičnin, in to vse dokler oblast v gradbeni zakonodaji ne spremeni nekih neustavnih določil.
Kaj takšna odločitev sporoča tistim redkim, ki bi še gradili po reglcih? Da so zabiti kot voli, ker plačujejo za dovoljenja in se mučijo s hiško edinko, medtem ko drugi papirnate kurnike, štale, svinjake in kar je še človeškega bivanja nevrednih nepremičnin še naprej veselo in na črno spreminjajo v glamurozne vile in rustikalne vikende.
Ne, Slovenija ni stroga, še manj policijska država. Pa ne bi škodilo, če bi bila policijska vsaj toliko, da ne bi upokojenih policistov, tudi invalidnih, celo junakov osamosvojitve, metala iz neprofitnih družbenih stanovanj na prosti trg nepremičnin. Kar je isto, kot če bi jih vrgla na cesto. Kaj s tem sporoča tistim redkim, ki so se še pripravljeni žrtvovati za skupno dobro? Da jih bo, potem ko jih bo scuzala, zavrgla za prvim vogalom.
Kako naj si namreč odsluženi modri angeli – kakšnih trideset jih je v neslavni četici – v Ljubljani, kjer so živeli vso kariero, s svojo borno penzijo privoščijo stanovanje?! Stanovanje, ki ga zelo verjetno oddaja kak večkratni lastnik, ta neresna država pa mu niti po četrt stoletja obstoja še davka na nepremičnine ni sposobna pobrati.
