Še enkrat je močno zagrmelo, nebo je bilo že povsem temačno, vse bliže smo bili namreč tistemu neurju, ki je v teh dneh tako pustošilo. Videlo se je, Povšetovi, ki so svojo hudo uro že doživeli, so zaskrbljeno pogledovali v nebo. Spomin na tisto soboto je bil še kako živ, strah pred novo nesrečo pa premočan. Skupaj smo zrli v mogočen kostanj, v še edinega preostalega, tistega, ki je bil bliže, so morali pred dnevi zaradi varnosti posekati. Strela pa se je znova pereče izrisala na nebu. »Gremo not‘, gremo not‘,« je ukazal 71-letni Jože. »Gremo not‘, ati,« pa ga je vidno zgrožena podila žena Marija. Pohiteli smo na varno, prav tja, kjer sta bila ob sodnem dnevu tudi zakonca.
Udarilo z jasnega
Dan se je prevešal v večer, pol osmih zvečer je bilo, se spominjata. »V kuhinji sva bila,« je še nekoliko zadihan dejal Jože, nekoč delavec v papirnici, 61-letna Marija pa ga je dopolnila: »Ravno sva si večerjo pripravljala.« Sin, prav tako Jože, se je tedaj ravno vrnil iz službe, vse dneve dela, izdeluje in montira okna, vrata in še kaj. »Večinoma sem na terenu,« je spregovoril Jože mlajši, ki je na lastne oči že od daleč videl, kako je strela udarila v streho hleva.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Po streli še toča
