Dokler ne upleniš gamsa, nisi lovec

Lovska zveza Slovenije združuje približno 21.000 članov, na njenem čelu je mag. Lado Bradač, vanjo pa je včlanjenih tudi približno šestdeset poklicnih lovcev, nekdaj smo jim rekli lovski čuvaji, ki so zaposleni pri Zavodu za gozdove oziroma na njegovih Loviščih posebnega namena (LPN), takšnih je pri nas deset. Največje je Kozorog Kamnik, njegov direktor je Darko Veternik, sicer doktor veterine. Kultno lovišče še iz časov Karađorđevićev je bilo ustanovljeno pred približno šestdesetimi leti, prvi direktor, ki ga je nastavil Josip Broz - Tito, je bil Milan Kemperle, kajpak tudi Titov osebni lovec, ko je lovil v gozdovih Kamniške Bistrice.

LPN Kozorog je na območju najbolj ohranjenih habitatov sredogorskega in gorskega sveta ter spada po biotski pestrosti v vrh evropske ohranjene naravne dediščine, v tujini je znano predvsem po gamsih, med najlepšimi v Evropi, in kozorogih. Skupna površina lovišča znaša slabih 43.000 hektarjev in se razprostira od zahodnih Karavank (Zelenica) prek Kamniško-Savinjskih Alp do Logarske doline. Lovišče je razdeljeno na revirje, ki se raztezajo od 400 do več kot 2500 metrov nadmorske višine. Vsak ima svojega profesionalnega revirnega lovca, v Kozorogu Kamniška Bistrica so to tri generacije zapored člani družine Zamljen z Županjih Njiv, vasice, kjer se cesta iz Kamnika razcepi proti izviru Kamniške Bistrice v eni smeri in proti Črnivcu ter Gornjemu Gradu v drugi.

Skrb za divjad

Leta 1919 rojeni Ivan Zamljen st., v večnih loviščih je že dve desetletji, je prišel v takratno državno lovišče Kozorog iz Gozdnega gospodarstva Ljubljana in bil sprva tako logar kot lovski čuvaj. Ivan Zamljen ml., leta 1949 je prijokal na svet, se je očetu pridružil kot lovski čuvaj v Kamniški Bistrici in gozdovih okoli nje leta 1979. Dve leti je za revir in divjad v njem skrbel z očetom, od 1981. pa sam. Najmlajši iz družine Zamljen, Aleš, zdaj imenovan revirni lovec, se je očetu profesionalno priključil leta 2002. Za gozdove in divjad sta skrbela skupaj do 2012., ko je Ivan odšel v pokoj in ga je nasledil sin, sicer diplomirani inženir gozdarstva in lovstva. Oče, še vedno kleni in čili gorjánec, ki so mu bili lovstvo, gozdovi in divjad v njih položeni v zibelko, mu zdaj okoli lovišča pomaga kot upokojenec.

»Tudi nas je oplazil razvpiti Zujf, premalo nas je, če sem jaz še vodil samo en revir, mora zdaj Aleš skrbeti za enega in pol, to pa je mnogo več dela in odgovornosti. Lovski čuvaj mora nadzirati tako državne kot zasebne gozdove in divjad v njih. Do sredine maja je divjadi treba nositi sol, ta je dobra za prebavo in kosti in jo liže vsa divjad. Za eno solnico je treba tudi nekaj ur v breg, imel sem jih 60, ki jih je treba spomladi obnavljati. Krmi se jeseni, z Alešem sva bila lani avgusta, septembra in oktobra vse vikende, v soncu, dežju in že snegu, v lovišču. Tudi krmišča je treba obnavljati. Sam si svoj gospodar, a urejeno moraš imeti lovišče, kamor spadajo tudi preže, in kajpak oskrbljene in urejene živali, ki jih je treba nenehno opazovati, če niso bolne, poškodovane... Res je, da ima vsak revirni lovec pomočnike, toda vse je na podlagi tovarištva, podobno kot pri gasilcih,« pravi Ivan Zamljen.

Med jagri velja, da dokler ne ustreliš gamsa, nisi lovec. Ker sta organizacija in vodenje lovov v domeni revirnih lovcev, lovski turizem pa osnovna dejavnost LPN in tudi njihovo ekonomsko preživetje, že tri generacije Zamljenovih skrbe tudi za to. Prav gamsi, približno 60 jih je, so tisti, ki privabljajo v Kozorog lovce iz vse Evrope.

Trofejni gams po 2200 evrov

»Gams je zelo hvaležna divjad. Ni ga treba krmiti, sam se prehranjuje s skromnim gorskim travjem, ne dela škode, samci in samice imajo rogovje, torej so lahko oboji trofejni, naši so tudi pravi lepotci, mnogo večji kot avstrijski. Odstrel trofejnega gamsa stane okoli 2200 evrov. Pravijo, da je Kozorog komercialno najuspešnejše lovišče v Sloveniji, prepričan sem, da prav zaradi gamsa in kajpak tudi kozoroga, ki je le še v Triglavskem narodnem parku, ta je pod posebnim lovskim režimom. Naši glavni gostje so Nemci, prihajajo Avstrijci, tudi Norvežani, Italijani... In seveda Slovenci. Med tujci je veliko stalnih, ki se že leta in leta vračajo, tudi po eno leto naprej smo zmenjeni. Kajpak so najbolj natančni Nemci, ki so tudi zelo etični lovci, najprej vprašajo, koliko je kateri gams star, mlade pustijo pri miru,« pripoveduje Aleš, ki ga je pred leti posebna strokovna komisija razglasila za slovenskega lovca leta.

Ivan Zamljen pravi, da je Tito najmanj trikrat na leto prišel na jago v Kamniško Bistrico. Na gamsa, kozoroga, muflona ali pa kaj drugega, takrat so bili v bistriških gozdovih pogostejši tudi ruševci (zdaj so silno redki in zaščiteni ter pred hrupom umaknjeni višje v gore) in divji petelini, je Tito vabil vse mogoče goste. Enkrat, se spet spominja Ivan, je bil na lovu tudi romunski diktator Nicolae Ceausescu. »Potolkel je celo gamsjo družino, samca, samico in štiri mladiče, kar je bilo kajpak barbarstvo brez primere. Ko smo prišli v dolino, do koče, je Tito, ki je bil etičen lovec, lovski džentelmen, popolnoma znorel. Romuna je nadrl kot cucka, ta pa niti pisnil ni,« smeje pripoveduje lovski čuvaj.

Titova prepoved Dolancu

Notranjost Plečnikovega dvorca, Aleksandrove in Titove reprezentančne lovske koče, se je po vojni nekoliko spremenila. Pohištvo kraljičine spalnice je bilo preneseno v pritličje, v sobo za goste. Te sobe se je po pogostem uporabniku Ivanu Mačku - Matiji oprijelo ime Mačkova soba. V Kamniško Bistrico je na lov zahajal tudi Stane Dolanc, o katerem kot lovcu pa tamkajšnji jagri nimajo ravno najboljšega mnenja. No, tudi o Karađorđevićih zlasti med starejšimi jagri po Kamniški Bistrici še krožijo zgodbe, da niso jagali samo divjadi, ampak tudi domača dekleta.

Kraljeva družina je bila v Kamniški Bistrici vedno brez vsakega protokola. Kralja in kraljico je spremljal le upravnik dvornih lovišč, inž. Ciril Dimnik, Aleksandra in njegove goste pa so spremljali na lov na stojišča ali pa zalaze (lov, pri katerem lovec zalezuje divjad) lovski čuvaji, med njimi tudi Lojze Kemperle. No, in prav Milan Kemperle, Lojzetov sin, je po vojni, zdaj on kot lovski čuvaj, predhodnik Ivana Zamljena st., spremljal novega prvega stanovalca Aleksandrovega dvorca, Tita. Tako sta se zbližala, da je prav na Kemperletovo prigovarjanje in godrnjanje, tako bistriški lovski kuloarji, Tito prepovedal Dolancu postaviti luksuzno brunarico na jasi, kjer danes stoji lovska koča Brsniki. Ta je kakšen kilometer, dva od Plečnikovega dvorca, ki jo je namesto stare lesene podrtije iz časov kraljevine zgradil prav Kemperle, zdaj pa zanjo, skupaj z očetom, skrbi Aleš Zamljen.