Slovenska politika je postala prav dolgočasno predvidljiva. Pred štirinajstimi dnevi sem v tej kolumni zapisal, da se bo vlada Bratuškove razlikovala od Pahorjeve po tem, da so se spori v Pahorjevi začeli po oblikovanju vlade, medtem ko se bodo stranke njene vlade sprle že pred oblikovanjem vlade. Zapisal sem tudi, da bo med njimi najprej počilo v energetiki, ker se tam pretaka največji denarni tok. Nista minila niti dva tedna, ko se je vse to tudi zgodilo. Najbolj smešno pri vsem skupaj je, da so povsem iste stranke pred letom dni po volitvah že enkrat enako nerodno neuspešno poskusile sestaviti levosredinsko vlado.
Življenje ima pač svoja pravila in zakonitosti
Tisti, ki želi postati šofer, mora najprej opraviti šoferski izpit. Podobno velja za mandatarko in njeno stranko. Če tudi v drugo ne bodo sposobni sestaviti vlade, pač očitno niso sposobni opraviti temeljnega izpita za upravljanje države. Vladni avtobus Bratuškove tako vse bolj spominja na tistega legendarnega firme Krstić iz filma Kdo tam poje. Nezanesljiv vozni red, nezadovoljni potniki, veliko dima pa še celotna zadeva se nikamor ne premakne.
Pred štirimi leti sem na srečanju ministrov v Bruslju spoznal nemškega gospodarskega ministra Karla Theodora zu Guttenberga. V tistem času je bil velika vzhajajoča zvezda nemške politike. Veljal je za naslednika Merklove. Na volitvah je prejel največ glasov med vsemi poslanci in postal najmlajši minister v nemški vladi. V času krize je uspešno reševal Opel in njegova priljubljenost je še narastla. Potem ko je v Nemčiji razpadla velika koalicija, je postal še obrambni minister v novi vladi Merklove. Bil je mlad, po besedah dam tudi lep in galanten, iz ene najuglednejših nemških družin, poročen z lepotico in ljubljenec nemških medijev ter javnosti. Nato pa so odkrili, da je njegova doktorska disertacija plagiat. V njej naj bi bil uporabil parlamentarna gradiva, ki jih sploh ni nikjer navedel, in naj bi ustvarjal vtis, kot da gre za njegovo avtorsko delo. Njegova blesteča politična kariera se je takoj končala. Nemške javnosti ni zadovoljilo, da se je odpovedal uporabi naziva, temveč se je moral umakniti z vseh političnih funkcij. V Nemčiji pač za javne funkcionarje veljajo visoki, predvsem pa enaki standardi za vse. Slovenija pa je dežela dvojnih meril. Mogoče tudi zato ni naključje, da so Nemci po razvitosti daleč pred nami in da se ta razlika še povečuje.
