Zjutraj pred službo se ustavim v kafiču na kavi pa po dolgem času srečam znanca, med pogovorom izvleče tablete in jih poplakne z vodo. Kaj ti pa je, vprašam, a samo zamahne z roko in spremeni temo pogovora. Naslednjič se za kavo dogovoriva in spet vzame tablete, jaz seveda nič več ne vprašam, pa kar sam pove, na začetku mu je nerodno: Depresijo imam. Tri mesece. Jem antidepresive, uspavala, kot cunja sem. Ne vidim nobenega smisla v službi, življenju. Na družini se tudi pozna, čeprav sva z ženo za zdaj vse zgladila. Terapije še nič ne pomagajo. Matra me, ker nič ne spim. Nato se sprosti in že tudi poheca: a veš tistega, zdravnik svetuje nespečnežu, naj šteje ovce. Na pregledu ga vpraša, kako gre. Fino, gospod zdravnik, sinoči sem štel do treh. Samo do treh? No ja, do pol štirih.
Naroči si še drugo kavo. Veš, reče, te depresije, ne samo moja, so tudi odraz razmer, v katerih živimo. Jaz sicer za zdaj še imam službo, ampak v branži, ki je v zdajšnji gospodarski situaciji v razsulu, ne vem niti, kako dolgo bo še plača.
Toda 124.258 Slovenk in Slovencev januarja ni imelo službe, to je največ od začetka krize. Kot je dejala dr. Helena Jeriček Klanšček iz Inštituta za varovanje zdravja RS, izguba službe, negotovost, nejasne zahteve in pričakovanja, občutki brezizhodnosti, slabšanje družbeno-ekonomskega položaja povzročajo dodaten stres. Če traja dlje časa ali se ponavlja, lahko posebno pri ranljivih skupinah (otroci, starostniki, nižje izobraženi, revnejši) izzove duševne težave, med drugim tudi depresijo.
To imajo tisoči državljanov, nekateri celo naredijo samomor. Tretji se ga zapijejo.
Hkrati pa je ljudem o tej bolezni še vedno nerodno govoriti. Imajo se za mehkužne.
Pomaga mogoče psihoterapija, močne družinske vezi. Mojemu znancu dobro dene narava, komaj čaka, da bo lahko začel obdelovati vrt.
Nekaj je jasno, nova vlada proti depresiji ne bo pomagala.
