Delo v čebelnjaku 
je zanj terapija

O čebelicah je prepeval že ljudski godec in mojster diatonične harmonike Lojze Slak. »V mojem srcu je nemir na jesenski ta večer, tiho stopim sam čez prag, grem v moj stari čebelnjak. Kako lepo mi zašumijo, kako lepo mi zadišijo, a v srcu mi spomin na mlade dni budijo,« gredo verzi Slakove ponarodele. Da pa lahko čebelarijo vsi, ki v srcu dobro mislijo, dokazujejo tudi invalidi, ki so pred tedni dobili prvo stanovsko organizacijo na svetu.

V Semiču so pod pokroviteljstvom Zveze paraplegikov Slovenije in Čebelarskega društva Semič ustanovili Čebelarsko sekcijo invalidov na vozičkih in drugih invalidov. »Včasih smo bili prikrajšani, zdaj pa s svojim delom in trudom opozarjamo nase. V prihodnje nam bo še lažje, ker imamo svojo sekcijo,« ponosno pove prvi predsednik te sekcije Ljubomir Janežič iz Društva paraplegikov Prekmurja in Prlekije. »Tudi mi imamo radi čebele, a se zgodi, da so nam čebelnjaki nedostopni. S to sekcijo bomo opozarjali nase in predvsem naše znanje prenašali na mlajše,« nadaljuje Ljubomir, zapriseženi Prlek iz vasi Palovci v okolici Ormoža. »Sprva sem imel 63 družin, zdaj sem število zaradi zdravstvenih težav zmanjšal na 16. Uporabljam nakladne panje, do katerih lažje dostopam, pa še dvigovati jih ni treba.«

Nasvet zdravnika

»Že kot otrok sem imel zelo rad čebele. Hodil sem po travnikih in jih opazoval. V 4. ali 5. razredu sem očeta nagovoril, da mi je kupil prvi roj,« se svojih čebelarskih začetkov spominja Ljubomir, ki mu je otroška paraliza ohromila gibanje, a se ne pritožuje. Pravi, da je v primerjavi s kolegi še dokaj gibljiv. Svojčas je opravljal fizična dela, a so ga upokojili. »Ni šlo več,« odkrito prizna. Se pa spomni, da je po svojih težavah pristal tudi v bolnišnici. Tam mu je dr. Supe svetoval, naj se posveti čebelam. »To je idealno za mir in vaše živce,« se še danes spomni zdravnikovih nasvetov, ki se jih drži.

»Če si nemiren ali živčen, se v čebelnjaku sprostiš in umiriš. Čebele to začutijo in ti pomagajo,« potrdi in prizna, da ima v čebelnjaku tudi poseben stol, kamor sede in odganja nervozo. »Tako kot vsak ne more biti muzikant, tudi čebelar ne more biti vsak. Moraš imeti veselje. Vprašati se moraš, kaj od čebel pričakuješ. Predvsem pa moraš imeti čas, da se z njimi ukvarjaš. Še danes srečam številne, ki imajo čebele, a zanje nimajo časa,« nadaljuje Ljubomir. Skrbi ga, ker je kmetijstvo postalo čebelam tako nevarno. Često se zgodi, da se zaradi raznih škropiv in strupov dogajajo pomori čebel. »Kmetje in čebelarji bi morali bolj sodelovati,« na glas izrazi svojo tiho željo.

Bistveno je, da uživajo

Pravi, da čebele premalo cenimo. »Sem mentor ducatu, ki se učijo za čebelarja. Rad pomagam s svojim znanjem. Marca letos smo na slovesnosti v Semiču dobili tudi poseben panj, ki so nam ga prinesli kolegi iz Srbije iz Užic. Zdaj je ta panj že v Murski Soboti na sedežu društva paraplegikov, čebele pa že letajo ven,« je ponosen Ljubomir na še en mejnik, ki bo čebelarstvo in invalide še bolj zbližal. Ne le duhovno hrano, Ljubomirjeve čebele poskrbijo, da mu na leto pridelajo nekaj kilogramov medu. Janežič ima skromno pokojnino, zato večji del tega medu tudi proda. Vsak evro pa v teh časih prav pride.

Da so invalidi dobili svojo sekcijo, menda gre za sploh prvo organizirano sekcijo na svetu, gre zasluga Andreju Severju, cenjenemu čebelarju iz Bele krajine. »Bistveno je, da družba izve, da se lahko s čebelami ukvarjajo tudi invalidi. Zato smo izbrali moto Tudi jaz sem lahko čebelar. Že leta 2010 so jim člani Čebelarskega društva Semič postavili prvi čebelnjak poleg doma paraplegikov,« pove Sever, ki je bil zavoljo svojega prispevka pri vzpostaviti sekcije izbran za njenega častnega člana. »Saj invalidi ne bodo zdaj pridelali tone medu kar čez noč. To niti ni pomembno – bistveno je, da pri tem uživajo,« pristavi Sever, ki je ob srečanju z mladimi invalidi dobil idejo za sekcijo. Dogajanje v Sloveniji je pozdravil predsednik Apimondie Phil McCabe, čebelarstvo invalidov na Hrvaškem pa je predstavila Jadranka Luketa, invalidka na vozičku iz Zagreba.