Naša najmlajša je bila minuli vikend s taborniki na zimovanju in s sabo je morala imeti tudi vžigalice. Doma imamo samo dolge, gospodinjske, z njimi je najlažje prižgati v krušni peči, pa sem si v trafiki na obrobju Ljubljane zaželel škatlico navadnih šibic. Možakar me je debelo pogledal, kot da sem izgubljen v preteklosti, in mi ponudil vžigalnik, vžigalic da že dolgo nimajo.
Zategnil sem se do bližnje privat trgovinice. A užigalce mate? Ne, je rekla blagajničarka s trajno pa res iz prejšnjega stoletja, a bi fajercajk?
V meni je tedaj zrasla odločnost, ne bodo me zajebavali, naša tabornica bo imela v rugzaku šibice, pa če moram v fabriko ponje. Ustavim pred večjo samopostrežno. Imamo samo gospodinjske vžigalice, razloži teta v beli halji, a bi vžigalnik?
Po Ljubljani poberem preostale družinske člane in se usmerimo proti domu na Dolenjsko, se bomo na pumpi ustavili, potolažim princesko, tam šibice ziher imajo.
Nimamo, je zabrundal črpalkar: »Fajercajk?«
Dodobra obupan parkiram še v lokalni štacuni in ne morem verjeti: imajo vžigalice! Petnajst centov, reče blagajničarka, potem ko se brez sape izvije iz mojega hvaležnega objema.
Tabornica je spakirana z vžigalicami vred, jaz pa še kar ne morem verjeti, da te izginjajo iz našega vsakdanjika.
To pomeni, da naši vnuki ne bodo več mogli sestavljati živalic iz krompirja in vžigalic, kot smo jih mi, da modelarji ne bodo več iz njih gradili Kolumbovih Santa Marij in Eifflovih stolpov, da ljubitelji matematike ne bodo več z njimi reševali kratkočasnih ugank (recimo: razdeli kvadrat z 11 vžigalicami na štiri ploščinsko enake dele) in da bodo učenci pri uri zgodovine morda še razumeli, zakaj se je 1969. na Češkem zažgal Jan Palach (prav zdaj na HBO predvajajo serijo o njem z naslovom Goreči grm), ne bodo pa dojeli, kako je lahko z nekakšno palčko prižgal bencin.
Našim otrokom smo še lahko prebirali Andersenovo pravljico Deklica z vžigalicami, jo bo za prihodnje rodove treba spremeniti v Deklico z vžigalniki?!
