LITIJA – Dvaintridesetletna invalidska upokojenka Martina Pomberg je z osebno vročitvijo prejela pismo s sklepom, da se »dovoli izvršitev odločbe Centra za socialno delo Litija« o odvzemu njene devetletne hčerke. Odločba je »postala izvršljiva dne 4. 8. 2011 po 9. uri«, »izvršbo bodo opravile strokovne delavke CSD Litija«, »pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe«.
Ob žigu CSD Litija sta podpisani levo Lucija Marolt, univ. dipl. pravnica, in desno Danica Kolšek, direktorica.
Neomajni kot Unicef
Pravnica in direktorica v obrazložitvi pojasnita, da je CSD odvzel materi mladoletno hčerko in jo namestil pri rejnikih iz druge občine. Ker je mati v četrtek ob 9. uri ni pripeljala v prostore CSD na Ponoviški cesti 12 v Litiji, je CSD »po uradni dolžnosti začel postopek izvršbe v predmetni zadevi«.
Pomenljivo je, da CSD očitno ni vedel (čeprav mama in očim trdita nasprotno) niti tega, da je deklica že mesece dolgo v bolnišnici. Kako, hudiča, so potemtakem spremljali, kaj se dogaja z njo? Napačno tudi pišejo, da je Martina prejemnica socialne pomoči – ona to zanika in pokaže odrezek invalidske pokojnine.
Beremo naprej: »CSD se je za ukrep neposredne fizične preselitve odločil, ker ni ustreznejšega izvršilnega sredstva in ker bo samo tako lahko dosegel namen izvršbe in zaščitil pravice in koristi mladoletnega otroka. Z zagotavljanjem koristi otroka ni mogoče odlašati, saj je deklica v domačem okolju izpostavljena neustreznemu ravnanju.«
Pač najnovejša, zanesljivo pa ne zadnja jagoda v rožnem vencu, ki ga že desetletja nizajo slovenski CSD, pri čemer jim pod prste budno gleda ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve z inšpektorji, ki ob vsakem pregledu potrdijo brezhibno zakonitost. Minister z leve ali z desne nima pomena, saj zakoreninjenega sistema razumevanja in razdeljevanja socialnih pravic nič ne oplazi. Madonca, če niso neomajni kot Unicef!
Sorodniško ‘cufanje‘
Zakaj je prvorojenka Martine in njenega prvega partnerja iz Slovenskih goric zašla v mlinsko kolesje socialne države, smo vprašali njuna mamo in očima Jožeta Cerarja mlajšega. Dekličin oče je umrl v delovni nesreči, ko je bilo njej komaj šest mesecev in pol. Martina se je nato s hčerjo vrnila na dom svojega očeta, le nekaj gričev stran. Po treh letih, 2005, sta se priselili na manjšo kmetijo Jožeta Cerarja mlajšega. Za silo preživijo, dobička ni, potoži Jože.
Deklica je dobila polsestri: »Pred tremi leti se nama je rodila prva hčerka, lani druga, čez tri mesece pričakujeva naslednjega otroka.«
Martina in Jože zatrjujeta, da zaradi mlajših najstarejše nista zapostavljala. Težave so se začele že prej, pravi Martina: »Po preselitvi sem mi je dekličina prababica napisala nekaj prijaznih povabil, naj se s hčerko vrneva k staršem pokojnega partnerja. Nisem se odzvala. Hčerka pa je odhajala na počitnice k starim staršem, včasih tudi za mesec ali dva. Po vrnitvah je bila do naju z očimom neubogljiva. ‘Oma mi vse pusti, ti pa nič,‘ mi je očitala. Odkrito je tudi rekla, da bi rada živela pri omi in dedku. Nisem se strinjala, saj sem se počutila zanjo odgovorno.«
Pri šestih je šla v šolo: »Štajerski dedek je nasprotoval, da gre v tukajšnjo šolo. Sčasoma je njen odpor do šole naraščal. Nekaj je k temu pripomoglo tudi slovenskogoriško narečje, saj nekaterih njenih besed niti učiteljica ni razumela. Vse pogosteje si je kakšne zgodbe tudi izmišljala. Nekoč je prišla iz šole z modrico okrog očesa, klofnil naj bi jo starejši fant. Na CSD, ki naju je poklical, pa sva izvedela, da naj bi jo po njeni izjavi pretepel očim. Razjasnjeno pa ni bilo nikoli.«
Sami izgovori
Zoper šolo je ubirala različne strategije: »Da slabo sliši, a so zdravniki ugotovili, da je s sluhom vse v redu. Na sistematskem pregledu je potožila, da slabo vidi. Specialist je ugotovil normalen vid.«
Naposled so jo iz šole napotili k psihiatrinji. Ta ji je predlagala premestitev v prilagojeni program, a zaradi materine pritožbe tega niso storili.
Nekoč je pedagoginji dejala, da jo doma večkrat puščajo lačno in žejno: »Spet sva morala z Jožetom na CSD, kjer pa so bolj verjeli njej kot nama.«
Na poti iz šole
Nadaljuje očim: »Okrog novega leta pa je ni bilo iz šole. Morala bi priti že ob 15.30 z avtobusom. Ker je še dolgo ni bilo, sem jo šel iskat, a je nisem nikjer našel. Prišla je sama okrog 18h, vsa blatna in hudo prestrašena. Kaj je bilo, ni hotela povedati. Spraševat sem šel v šolo, a nič niso vedeli. Šele julija smo na pediatrični kliniki izvedeli, kar naj bi komaj spravila iz sebe, da so jo takrat trije fantje slekli.«
Ali so v vasi kakšni fantje, da bi bil sum o napadu lahko utemeljen? Očim pritrdi: »Da, je mogoče.«
Od tega dogodka je še bolj zavračala šolo: »Pedagoginja je zato svetovala, naj ji ne popuščava več, ampak naj jo vzgajava s trdo roko. Poslušala sva jo in vztrajala glede domačih nalog ter da v šolo vsekakor mora. Pozneje nama je socialna delavka očitala prav to – da sva prestroga! Nasploh nama CSD nenehno očita zanemarjanje otroka.«
Hčerka na psihiatričnem opazovanju
Konec povzame mama: »Hčerka je bila od februarja na psihiatričnem opazovanju na pediatrični kliniki v Ljubljani. Vmes je bila en teden doma, dva pa v zavodu v Šentvidu pri Stični. Tudi ob vikendih so ji nekajkrat prepovedali domov, ker je navajala, da jo doma pretepamo, kar ni res, a nama strokovnjakinje preprosto ne verjamejo.«
Prejšnji teden so deklico z izvršbo odpeljali s pediatrične klinike in jo oddali v rejo.
