ZATOČIŠČE

Daleč stran od batin in zlorab

Objavljeno 17. maj 2016 21.45 | Posodobljeno 17. maj 2016 21.45 | Piše: Špela Ankele

Ob jezeru Črnava najstniki najdejo drugi dom, v njem pa srečo in mir.

V Stanovanjski skupini Črnava danes živi sedem mladostnikov. Foto Špela Ankele

PREDDVOR – Če bi ga videli v dolgih rokavih, bi bil najstnik kot vsi drugi. Tako pa se pogled ustavi na številnih tetovažah, ki jih odkriva kratka majica. Sam svoj mojster? »Sam. A zakaj sem si to naredil? Pač … Ker mi je bilo dolgčas. Pa so bili tatuji tudi drugim všeč in so mi rekli, naj jih napravim še njim. Sicer pa niti ne vem, kdaj sem si naredil prvo poslikavo. Že zdavnaj,« sicer prijazno, a kot da bi mu bilo odveč širni Sloveniji pojasnjevati o svoji preteklosti, pove 15-letnik. Zadnjih nekaj mesecev živi v preddvorski Stanovanjski skupini Črnava. V skupnosti, ki so jo odprli pred dvema desetletjema, v tem času pa je dajala dom 72 mladostnikom, trenutno živi sedem najstnikov. Zase pravijo, da so Črnavci. O tem, zakaj so prišli živet v Preddvor, ne govorijo radi, a razlogi za njihov prihod so si podobni – socialna ali drugačna stiska, alkoholizem v družini, zlorabe.

Kakšen zavod neki – to je luksuz!

Tako tudi sicer zgovorni fant s tetovažami na vprašanje, zakaj se je v začetku leta od doma preselil na drug konec Slovenije, odgovori po hitrem postopku: »Doma je tečno. Dosadno. Vsi mi težijo.« In kako je tukaj, pod okriljem Vzgojnega zavoda Kranj? »Ma, kakšen zavod neki, to je luksuz! Mislil sem, da bo tukaj veliko bolj grozno. Pa je pravzaprav kar lepo,« pravi najstnik. Ko to pove, sledi glasen krohot drugih mladostnikov.

V dnevni sobi, od koder se odpira pogled na preddvorsko jezero Črnava, je tudi svetlolasi fant. Star je 14 let, v Preddvor je prišel pred slabimi tremi leti. Pravi, da po eni strani komaj čaka torke, po drugi so mu ravno ti popolnoma odveč. »Takrat imamo glasbene terapije, ki jih vodita Špela in Claudia Knoll. Na teh urah svoje počutje izrazimo prek glasbe. Preden grem tja, sem zelo slabe volje, ker mi je pač odveč iti. A ko pridem do učilnice, se takoj bolje počutim,« odkrije 14-letnik še en delček življenja pod streho Vzgojnega zavoda Kranj, ki poleg Stanovanjske skupine Črnava združuje še podobne enote v Stražišču, Škofji Loki, Kranju in na Mlaki.

V Preddvoru je trenutno 15-letnica, ki se počasi že poslavlja in odpravlja nazaj domov. »Seveda se veselim odhoda, saj grem domov. A po drugi strani sem se na življenje v stanovanjski skupini lepo navadila. In strinjam se, da ni tako hudo, kot sem mislila, da bo.« V večji stanovanjski hiši, ki se na zunaj prav v ničemer ne razlikuje od sosednjih stavb, zanje skrbijo vzgojitelji Mateja Oman, Maja Leban Ercegovič, Saša Gorenc Košir in Svetko Šljivar, tu je tudi nepogrešljiva roka gospodinje Adrijane Reja. »Živimo v čudoviti soseski, obdani z dobrimi sosedi,« povedo o soseski, v katero so se otroci preselili pred dvema desetletjema. Pred tem so mladostniki z nemirno preteklostjo od leta 1954 živeli v nekdanji preddvorski graščini, nato je napočil čas, da večjo skupino razdelijo na manjše enote in jih preselijo na različne lokacije.

Časov, ko so bili otroci, ki s seboj nosijo neviden nahrbtnik, poln težkih zgodb, še v preddvorski graščini, se dobro spominja vzgojiteljica Maja Leban Ercegovič. Petnajst let je delala v nekdanji graščini, zadnji dve desetletji je vzgojiteljica v črnavski stanovanjski skupini. »V graščini je bilo kakih 80 otrok. Vzgojitelji smo delali na dve izmeni, skupaj z nami so otrokom pomagali še socialni delavci, medicinska sestra in šivilja. Danes smo v stanovanjski skupnosti samo vzgojitelji in gospodinja, kar pomeni, da je naše delo veliko bolj obsežno. In še v nečem se današnji pristop razlikuje od preteklosti – ker zdaj živimo v manjši skupnosti, je življenje tukaj podobno življenju v družini, saj so naši odnosi veliko bolj tesni in pristni,« pravi dolgoletna vzgojiteljica Maja Leban Ercegovič.

»Ona je bila moja druga mama«

Ravno pečat njene vzgoje je ostal v spominu eni od prvih prebivalk Stanovanjske skupine Črnava. Danes je že odrasla ženska. Ima službo, ustvarila si je družino. Slabi dve desetletji po odhodu iz Preddvora se trenutkov v graščini in dni, ko je med prvimi vstopila v hišo tik ob preddvorskem jezeru Črnava, spominja takole: »Otroci smo se načeloma vedno razumeli, sama pa sem z veseljem vedno komu ponagajala. Rada sem koga sprovocirala, da je postal jezen ali užaljen. In na ta moj provokatorski duh me je vedno opominjala vzgojiteljica Maja. Ona je bila moja druga mama. Ona me je spoznala, dobesedno v gene. Vodila me je skozi tisti čas in mi stala ob strani ob vzponih in padcih.«

Kot pravi nekdanja Črnavka, se ji danes, ko ima urejeno življenje, zdi, kot da preddvorskega obdobja v njenem življenju sploh ni bilo. »Vendar je, pa še kako res je, ta čas obstajal. Ostaja tam, nekje zadaj, v mojih spominih. To je bil čas mojega otroštva. Če pomislim na ta čas danes, so bila to najlepša leta v njem.« 





Deli s prijatelji