Za ureditev železniškega
 prehoda prosijo že 13 let

SAKSID – Se bo res morala zgoditi tragedija, da se bo država zganila in po več letih prelaganja papirjev le uredila nevaren železniški prehod na Saksidu pri Dornberku v spodnji Vipavski dolini? To se sprašujejo tamkajšnji krajani, ki vsakič, ko mimo pripelje potniški ali tovorni vlak, le upajo, da ne bo počilo. Železniški prehod je povsem nezavarovan. Nanj na vsaki strani opozarjata le dva znaka, stop in andrejev križ. Tja se vsega skupaj steka kar sedem cest, pet iz vasi in dve z druge strani, Zalošč in Dornberka. Skratka, gre za precej nevarno križišče, ki bi od odgovornih zahtevalo takojšnje ukrepanje.

Vsaj luč in zvonec

Domačini, kot pravi predsednica KS Dornberk Štefka Susič, na nevarnost opozarjajo že vrsto let, še posebno po hudih nesrečah, ki so se tam zgodile. Pred leti je lokomotiva trčila v avto s štirimi mladimi, nazadnje, 8. marca letos, pa je vlak trčil v avto z voznico. K sreči se ni zgodila tragedija, čeprav je bila voznica huje ranjena. Podobno nesrečo je nekaj let prej doživel njen mož, tudi on jo je odnesel s poškodbami. Susičeva poudarja, da so domačini vajeni prehoda in da zelo dobro poznajo vozni red potniških vlakov, a kljub temu se še vedno lahko zgodi, da so morda malce zamišljeni ali nepozorni, saj gredo čez prehod rutinsko vsak dan v službo in iz nje. In niti pomisliti si ne upajo, da bi se vlak zaletel v šolski avtobus, ki otroke pelje v šolo. Ravno zato menijo, da bi morali prehod zaradi večje varnosti čim prej zavarovati. »Pravijo, da je pregledno, ampak ko se z avtomobilom pred prehodom ustaviš in preveriš, ali prihaja vlak, marsikoga lahko zagrabi panika, ko ga denimo kar naenkrat zagleda. Potem pa ne vedo več, ali bi dali v prvo ali v rikverc …« razloži Emil Baša, ki živi blizu proge in poudarja, da je na vseh cestah zelo slabo označeno, da se približuješ prehodu, in da to nekateri, predvsem tisti, ki v kraju niso vsak dan, hitro spregledajo: »Najboljša rešitev bi bila, če bi postavili zapornice. Ali pa vsaj kakšno luč in zvonec.« Po zadnji nesreči sicer vlaki, ko se približujejo, vztrajneje trobijo, a domačine ob tem pogosto zmrazi, saj takoj pomislijo, da se je spet zgodila nesreča. Baša opozarja, da bodo poleti v bližnjem Zelenem gaju potekale zabave, ki se jih bo udeležilo veliko mladih. »Iz vse Slovenije pridejo,« slišimo in še, da bodo mladi, ker tam primanjkuje parkirnih prostorov, parkirali tudi v bližini prehoda. Zato se bojijo, da bi bili lahko v veliki nevarnosti.

Najprej je treba urediti križišče

Kot že rečeno, so ideje o preureditvi prehoda vzniknile pred nekaj leti, 2004. Pobudi domačinov je takoj prisluhnila novogoriška občina in dve leti pozneje pripravila vso potrebno dokumentacijo za ureditev železniškega in cestnega križišča ter s takratnim prometnim ministrstvom podpisala odločbo o ureditvi prehoda z avtomatskimi zapornicami. Nato je tja prišla republiška komisija za nivojske prehode in sklenila, da tako lahko pa le ne bo šlo. »Komisija je ugotovila, da se prehod zavaruje šele potem, ko bo ustrezno urejena cestna infrastruktura,« nam razloži Janez Krivec iz službe za odnose z javnostmi na Slovenskih železnicah in doda, da je od upravljavca cestne infrastrukture, torej Direkcije RS za infrastrukturo, odvisno, kdaj bo cesta ustrezno urejena. Šele takrat bo mogoče urediti tudi prehod.

»Slovenske železnice namreč po pogodbi z lastnikom, Republiko Slovenijo, upravljajo javno železniško infrastrukturo in vodijo promet po njej. SŽ-Infrastruktura vse nivojske prehode redno vzdržuje in zagotavlja, da promet čeznje poteka varno. Za večje investicije na prehodih, kot so zavarovanja, zunajnivojska križanja in graditev povezovalnih cest, ter za ukinjanje prehodov pa je pristojno ministrstvo za infrastrukturo, ki zagotavlja sredstva in vodi projekte. SŽ-Infrastruktura upravlja 1207 kilometrov prog, na katerih je 756 nivojskih prehodov. Od tega jih je 434 zavarovanih z andrejevim križem. Število nivojskih prehodov ceste čez železniško progo v Sloveniji se zmanjšuje,« še razloži Krivec.

Na občini so seveda pripravljeni posodobiti načrte, a tukaj nastane drug problem, in sicer pri odkupu vseh potrebnih zemljišč. Kot nam pove Susičeva, se zatika pri nekaterih domačinih, a verjame, da se bo na koncu tudi to uredilo. Težava je v tem, da je država predvidevala takšno širitev ceste, kot bi šlo za avtocesto, ne pa za vaško pot prek tirov do naselja. Ker se nato ni nič premaknilo, bodo na občini začeli novo bitko za ureditev prehoda, saj mora biti varnost domačinov na prvem mestu.

Enako menijo na železnicah. »Slovenske železnice podpirajo zmanjševanje števila nivojskih prehodov, saj se tako zmanjšuje število nesreč. Statistika nesreč na prehodih ceste čez železniško progo žal kaže, da se te največkrat zgodijo zaradi neupoštevanja cestnoprometnih predpisov,« poudarja Krivec in na koncu vsem položi na srce, »da pri prečkanju proge spoštujejo prometne predpise ter prometne znake in signalizacijo. Hoditi ob progi ali neposredno ob njej, voziti mimo zapornic, ki se spuščajo, ali celo obvoziti polzapornice je izjemno nevarno in tudi strogo prepovedano.«