SODRAŽICA – Maroltovi z Novega Pota nad Sodražico so več let ujetniki državne politike, ki je za ljudi in živali (beri: medvede) predpisala nekakšno sožitje v prostoru. »Uradnikov so polna usta demagogije. Zahtevajo, celo ukazujejo in vsiljujejo sožitje človeka z medvedom. V sožitju lahko živita dva približno enakovredna, ki se drug drugemu prilagajata. A ker medved tega seveda ni zmožen, oblast zahteva pokorščino od človeka, ki naj se spusti na raven zveri. To je klatenje neumnosti,« jezno poudari gospodar Anton Marolt.
Kosmatinec je okoli njegove kmetije, ki je razsuta po grebenu idilične vasice na mejnem sedlu med Dolenjsko in Notranjsko, pohajkoval precej časa. Bil je prava nadlega, ne le nočna, ampak tudi dnevna mora. Kamor je stopil človek, je bil za njim ali pred njim rjavi kožuhar. V jeseni ga je najbolj vleklo k balam sena, zloženim na platoju, tik ob vaški cesti. Zlasti prvi mesec, ko se v bali sproščajo plini, ki naj bi bili po vonju podobni razpadajoči mrhovini, je medveda, sicer vsejeda, najpogosteje zvabilo. Ko pa je raztrgal prvo balo in v njej ni našel hrane, se je spravil na naslednjo.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: »Škodo smo še nekako prenašali, toda strahu se nismo mogli znebiti.«
