Vodeb: Očetje so »brez jajc in brez k****«

V policijskih poročilih smo v zadnjem času opazili vse več poročil, ki opisujejo, kako se mladostniki zatekajo h kriminalnim dejanjem. Vlomi, tatvine in poškodovanje tuje lastnine so le nekatere izmed oblik kaznivih dejanj, ki se jih mladoletni lotijo. Zakaj prihaja do tega in kako se spoprijeti s tem, je za slovenskenovice.si razložil psihoanalitik Roman Vodeb.

Kaj se po vašem mnenju dogaja z mladino, da se vse več mladih zateka v kriminal?

Mnogo naših otrok (fantov) in mladostnikov, pa tudi mladih moških, ni pravilno razrešilo znamenitega ojdipovega kompleksa. To pomeni, da jih v otroštvu njihov (ojdipski) oče ni porazil, jih simbolno kastriral in si transparentno (libidinalno) »polastil« njihove matere. Slovenska falična mati ne spoštuje svojega moža/partnerja, očeta svojih otrok. Današnji mladci so bili in so še nekakšni nadomestni možje svojim faličnim in emancipiranim materam. Očetje pa so – na ta način, posredno – (simbolno) kastrirani (vulgarno rečeno: »brez jajc in brez kurca«).

In ob kastriranem očetu sin ne more razviti moralne razsodnosti, močnega nadjaza, kot se reče v psihoanalizi. Vest takega otroke/mladca in pozneje (mladega) moškega ne peče. Goljufanje, laganje, korupcija, kraje, huliganstvo, razgrajanje, agresivno protestiranje po ulicah – to je za takega moškega »mala malica«. Družba pa se nam na račun takšnih moških sesipa v prah; takšni moški se pač goljufivo/koruptivno in po zvezah prerinejo v gospodarstvo, bančništvo, politiko ... Krivi seveda niso pesticidi, ampak feminizem, ki je skozi sistem in družbeno enačenje spolov – moških in žensk – simbolno kastriral slovenske moške/očete, ki kot »evnuhi«/»kastriranci« ne morejo dostojno očetovati in svojim sinovom postavljati meja, jih frustrirati, tako da ti sinovi ne bi imeli izpolnjenih vseh želja.

Kakšno vlogo ima pri tem situacija v državi?

Ravno situacija v državi, torej kriza/recesija, je povzročila, da se tem mladcem ne morejo več izpolnjevati vse želje, kar so pričakovali glede na razvajanje iz otroštva. Brez močnega nadjaza ne morejo tolerirati svojih neizpolnjenih želja. Oni ne znajo potrpeti neugodja. In ravno takšni razvajeni »predojdipalci« spotoma delajo tudi »normalnim« ljudem uslugo, torej družbeno produktivno revolucijo. Na neki način so kot naročeni za protestiranje, za razne revolucionarne akcije, kakršna je bila »Gotof si!« ali kockanje parlamenta, »Mi smo univerza!«, »Gibanje 15o« ipd.

Takšna interpretativna paradigma je v psihoanalizi poznana. Izpostavil jo je Bruno Bettelheim, ko je analiziral protivietnamske proteste pred več 40 leti – takrat je v ZDA veljala permisivna vzgoja, ki jo je takrat propagiral Benjamin Spock, za kar se je seveda pozneje javno opravičil. Jaz sem bil v tej luči kritičen do vseh slovenskih študentskih nemirov – in tistih pred 40 leti in teh v zadnjih letih, ko so razvajeni dijaki in študentje kockali hram demokracije.

Se za takšne poteze odločajo, ker želijo pritegniti pozornost ali je v ozadju kaj drugega?

V ozadju je v osnovi nerazrešen ojdipov kompleks, kar za seboj potegne marsikaj. Ti mladci ne vedo, nimajo občutka, kaj je moralno prav. Zaradi odsotnega ali kako drugače kastriranega ojdipskega očeta fantje nimajo ponotranjenega občutka za moralno razsojanje. Svojevrsten problem je seveda tudi razvajajoča in hkrati falična mama, ki pogosto transparentno kastrira očeta teh sinov. Mnogi od teh mladcev imajo tudi narcistično osebnostno strukturo, kar seveda pomeni, da so radi v središču pozornosti, četudi s svojim disidentstvom.

Kaj se mladim, ki se odločijo za takšna dejanja, podi po glavi?

Pomembno ni, kaj ti mladci zavestno mislijo, ampak kaj se jim dogaja v nezavednem. V nezavednem nimajo ponotranjenega etičnega imperativa, zato se ne morejo upreti svojim željam, hlepenju po ugodju, uživanju. In če so frustrirani, pobesnijo, razgrajajo, kradejo, se pretepajo – hočejo se dokopati do ugodja/uživanja za vsako ceno. V svoji psihični oz. osebnostni paradigmi nimajo kapacitete, da bi potrpeli neugodje. Današnja situacija v državi pa je taka, da se ne da lagodno živeti, da uživajo le redki, in še ti se do ugodja/uživanja dokopljejo s triki, goljufijami, tatvinami, koruptivnostjo. In prav po tej logiki se mnogi razvajenci na podoben način želijo prebiti do ugodja/uživanja.

Je mogoče takšne osebe spraviti nazaj na »pravo pot«?

Domala nemogoče. Zunanja prisila oz. grožnja še nekako zaleže. Bojijo se kazni, namesto da bi se ravnali po vesti, notranjem moralnem/etičnem občutku, nadjazu. In potem je država prisiljena sprejemati rigorozne in grozilne/kaznovalne zakone, ki so v resnici absurdni za normalne moralno razsodne ljudi. Nazaj na pravo pot je nemogoče priti, ker na pravi poti sploh (še) niso bili. Rešitev bi bila kvečjemu psihoterapija, s katero bi ti pobesneli mladci morali rehabilitirati avtoriteto svojega očeta. Mladci, ki ne spoštujejo svojega očeta, nimajo moralne razsodnosti. Ob prosperiranju feminizma pa je slovenski moški sistemsko/zakonsko (družbeno in družinsko) kastriran. Ti mladci seveda niso bolni, zato se ne morejo pozdraviti. So preprosto osebnostno specifični, da ne rečem (z)moteni. Kratkotrajna rešitev so žal nadzorovalne kamere, pendrek (»i po debelom mesu«, kot bi rekel Zoran Milivojević) in kazni, sodnik za prekrške, zapor … Na dolgi rok pa bi bilo dobro rehabilitirati avtoriteto ojdipskega očeta in utišati pobesneli feminizem. Le na tak način se lahko družba normalizira.

Je vzgoja v zadnjem času preveč popustljiva?

Jasno! Feministke in ženske nasploh, ki sočutno in otročje razmišljajo, se zavzemajo za ničelno toleranco v povezavi s fizičnim kaznovanjem. Ko sem se jaz angažiral proti družinskemu zakoniku, sem sesuval ravno 9. člen, ki je ukinjal možnost očetom, da bi svoje sinove spravili v red, četudi s fizičnim kaznovanjem. Poznam primere, v katerih sinovi – skupaj s svojimi mamami – tožijo svoje očeta, ko/ker so jih ti hoteli spraviti v normalno, torej v okvire moralne razsodnosti in funkcionalne odraslosti. Groza me je takšnih sodnih situacij. Zamislite si: sin toži svojega očeta, ker ga je ta hotel vzgojiti v moralno razsodnega in funkcionalno odraslega državljana. In potem ti sinovi vstopijo v družbo in jo sesuvajo v prah.

Kaj bi svetovali staršem takšnih mladostnikov?

Starši naj ne popuščajo! Naj ne dovolijo, da jim otroci/mladci v lastnem domu zavladajo/zagospodarijo – predvsem so problematični sinovi. Starši naj imajo delitev vlog v starševanju: materina naloga in dolžnost je, da predvsem ljubi, očetova pa tudi, da kaznuje, če situacija to terja. Ne razvajajte otrok! Ne izpolnjujte jim vseh želja! Ne ločujte se! Otroci, predvsem mladci, potrebujejo očeta, da jih v puberteti drži v normali, pod kontrolo; če ne, mladci pobesnijo in nobena mama/ženska jih ne more spraviti v red. Žen(sk)e, spoštujte očete svojih otrok! Ne nasedajte emancipacijski/feministični ideologiji oz. propagandi!