Ujet v pasti steklenega vetrolova

KRANJ – Ob tretji popoldan bi se moral Jože Sever z napotnico v roki zglasiti v domačem mestu na ultrazvoku. »Na napotnici je bil naslov Ceste na Klanec. Čeprav sem Kranjčan, sem kar nekaj časa iskal to stavbo, saj je nisem poznal.« Pošteno prepoten, zunaj je bilo 32 stopinj, se je znašel pred vhodnimi vrati, pravzaprav steklenim vetrolovom pred pravim vhodom.

»Zagledal sem nalepljen listič, naj za naročilo pokličem neko stacionarno številko. Ker sem imel mobilnik in nisem hotel plačevati impulzov za stacionarno omrežje, sem si dejal, da bom stopil noter in se ustno naročil.« Prijel je za kljuko vrat in jih odprl. Vstopil je v vetrolov, kjer je na steni uzrl domofon. Izpustil je kljuko in preko naprave skušal priklicati koga v notranjosti stavbe. Takrat je za njegvim hrbtom škrtnilo. Vrata so se zaprla.

Znoj mu je lil čez čelo

»Parkrat sem pritisnil na domofon in spraševal, če je kdo v stavbi, potem pa sem, ker je v nekaj minutah postalo kot v savni, skušal priti ven.« Jože je parkrat skušal odpreti vrata, a se ta niso vdala. Oblil ga je znoj, ko je spoznal, da se sam ne more rešiti iz pasti. »Gledal sem po podboju in opazil, da je zgoraj zatič. Ta se je zapahnil. V stavbo, kjer ni bilo nikogar, nisem mogel, ven tudi ne. Sonce pa je žgalo in žgalo.« Sprva je menil, da mu bo na pomoč prihitel brat, ki ima ob tem času navado hoditi v neki lokal okoli kilometer stran, a se mu ni oglasil na klic. Tudi prijatelj, ki ga je kot drugega klical, ni bil dosegljiv. »Potem sem poklical gasilce in jim povedal, da sem zaprt v vetrolovu, ter jih prosil, naj mi pridejo pomagat.« Toda ... Na tabli ordinacije sta bila dva naslova, sedež firme in sedež ordinacije. Gospod Sever si je ob vstopu v vetrolov sicer ogledal napis, a si je zapomnil samo en naslov. »Gasilec mi je dejal, da na tem naslovu ni nobenega ultrazvoka. Nisem mogel verjeti povedanemu.«

Če bi jih razbil, bi jih moral plačati

48-letnik se je kopal v lastnem soku, pomoči pa ni bilo od nikoder. »Gasilcu sem rekel, da bom razbil vrata, samo da bom prišel ven, pa je dejal, da jih bom potem moral zagotovo plačati. Ker sem mi je že malo bledlo od vročine, sem prekinil zvezo.« Še enkrat se je z vso silo naslonil na vrata, a se niso odprla. Brskal je po telefonu in se spomnil prijatelja, ki je poklicni gasilec. Imel je srečo! »Bil je v službi, in ko sem mu povedal, kje sem, je takoj vedel, kje je ta preklemanska stavba. Z moštvom so prihiteli do mene v treh minutah. Komaj so odprli vrata. Padel sem ven in se nadihal svežega zraka. Tista vrata sem lahko odrinil samo za pol centimetra, da sem prišel do vsaj malo zraka.« Ko je bil končno rešen pekla steklenega vetrolova, je Sever dve uri ležal pri dežurnem zdravniku in lovil sapo. »Koliko sem spil vode, ne vem, ampak bilo je je veliko.«

Vstop v vetrolov je past

Zgrožen po hudi izkušnji z vročino Jože Sever zaključi: »Če so šli v firmi na kolektivni dopust, bi to morali napisati, obesiti zunaj kakšno obvestilo. Vstop v vetrolov je past, mišnica, iz katere se ne moreš rešiti. Pa še dva naslova sta napisana na eni hiši. Katastrofa! Če bi bila notri zaprta kakšna starejša oseba, sem prepričan, da ne bi preživela in bi pisali o tragediji. Zunaj je bilo preko trideset stopinj, torej si lahko mislite, kako vroče je bilo v stekleni pasti, iz katere so me po okoli dvajset minutah rešili, ves čas pa je nanjo sijalo popoldansko sonce.«

In pritrdimo lahko Jožetu: domofon bi moral biti nameščen zunaj, podjetje Ultrazvok, d. o. o., pa bi moralo vhodna vrata, če v stavbi ni nikogar, zaklepati, saj je za ljudi v tej peklenski vročini nastavljena past, ki lahko povzroči tragedijo.