Slovenska zgodba o uspehu, ki se je sprevrgla v katastrofo

»V zadnjih 14 dneh smo zabeležili le enega ali nič novih primerov, ki jih lahko tako v celoti izoliramo. Epidemija je v Sloveniji pod popolnim nadzorom.« Tako je za oddajo BBC News World v drugi polovici maja letos, potem ko je napovedal preklic epidemije, dejal predsednik vlade Janez Janša. 1. junija je Slovenijo v formaciji preletelo pet letal, med njimi tudi reaktivna. Slavili smo zmago nad koronavirusom. Bili smo ena najuspešnejših držav v spopadu z epidemijo, in to ob evropskem žarišču sars-cov-2 – Italiji.

Danes, dobrih sedem mesecev kasneje, bi zadeva bila težko bolj diametralno nasprotna. V Sloveniji imamo ogromno število okužb in ogromno število mrtvih (december je najbolj smrtonosni mesec od začetka epidemije), po katerih se uvrščamo med najslabše na svetu (preračunano na število prebivalcev). Kako resne so danes razmere pri nas, jasno kažejo tudi standardi, ki smo jih imeli v prvem in po prvem valu epidemije. Takrat je veljalo, da je meja za uvrstitev države na rdečo listo 40 na novo odkritih primerov v zadnjih 14 dneh, preračunano na 100.000 prebivalcev. Danes je ta kazalnik za Slovenijo nekaj manj kot 1000 ali skoraj 25-krat več, vladni govornik Jelko Kacin pa predstavlja kot dobro novico, ko imamo dva ali tri dni zapored manj okužb kot dan prej, pa čeprav se pogovarjamo o deležih okuženih, ki med 25 in 33 odstotki!

Kako smo prišli do nezavidljivega mesta danes? Začnimo na začetku.

Bojana Beović postane vodja strokovne skupine, ki svetuje vladi.  FOTO: Dejan Javornik

Prva okužena Slovenca na ladji Diamond Princess

Novi koronavirus se je prvič, kolikor je znano, pojavil v kitajskem Vuhanu. Sprva so poročali o nenavadni pljučnici neznanega izvora. Obolele so povezali z živalsko tržnico, takrat pa še niso niti vedeli, da se virus prenaša z osebe na osebo. 11. januarja kitajski mediji poročajo o prvi žrtvi. To je bil 61-letnik, ki je obiskal vuhansko tržnico živih živali. Slaba dva tedna kasneje v tam strogo omejijo gibanje. Svet spremlja posnetke iz Vuhana, iz mesta duhov, kjer na ulicah ni praktično nikogar. Gledali smo videe ljudi, ki govorijo o stiski, v kateri so se znašli, o strahu za življenje. V Sloveniji se nam je virus takrat zdel svetlobna leta daleč. Zdelo se je, da je virus omejen le na Kitajsko. A ne bi se mogli bolj motiti. Virus je meje hitro prestopil, 30. januarja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) razglasi globalno zdravstveno nevarnost zaradi morebitnega širjenja virusa. Šest dni kasneje, 5. februarja, svet pretrese novica o mnogih okuženih na ladji za križarjenje Diamond Princess, ki je na krovu nosila 3600 duš. Zasidrana v Jokohami na Japonskem in z izoliranimi potniki je predstavljala takrat največje žarišče zunaj Kitajske (z virusom se je okužilo okoli 700 ljudi). V njenih kabinah so bili tudi Slovenci, natančneje – šest jih je bilo. Dva med njimi sta bila na brisu pozitivna, vendar po takratnih podatkih nista zbolela. Po do zdajšnjih podatkih sta to bila prva znana Slovenca, ki sta se okužila z novim koronavirusom.

Menjave na vrhu in Krekove črne napovedi

11. februarja novi koronavirus dobi ime: covid 19. Co pomeni korona (corona – angleško), vi za virus, d za bolezen (disease –  angleško). Kot so poročali, se je WHO s takšnim imenom želel izogniti stigmatizaciji geografske lokacije ali ljudi. 26. februarja poročajo o prvem primeru v Ameriki. V zadnjih dneh februarja virus potrdijo na Hrvaškem. Vir? Nogometna tekma lige prvakov v Milanu, kjer sta se igrala Atalanta in Valencia. V teh dneh so jo potrdili tudi v Avstriji, v začetku marca na Madžarskem, 4. marca še v Sloveniji. Takratni predsednik vlade Marjan Šarec je ob 21.09 prek twitterja sporočil, da smo zaznali prvi primer in napovedal izjavo takratnega ministra za zdravje Aleša Šabedra. Prvi pacient na slovenskih tleh, okužen z novim koronavirusom, naj bi bil 60-letnik, ki se je v Slovenijo prek Italije vrnil iz Maroka. Število primerov od tam naprej naglo raste. 12. marca ob 18. uri, ko Slovenija razglasi epidemijo, imamo že 96 potrjenih primerov (za primerjavo: samo 29. decembra je bilo preko 2400 novih primerov). Številka se je glede na predhodni dan praktično podvojila. Takratna direktorica Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) Nataša Pirnat javnosti sporoči, da se epidemiološko stanje v Sloveniji hitro spreminja in da le skupaj lahko pripomoremo k zajezitvi virusa. Poudarjala je te ukrepe: natančno umivanje rok, kašljanje v rokav ali robec, ki se nato odvrže v smeti, izogibanje testnim stikom, oseba, ki zboli, naj pokliče svojega zdravnika. Naslednji dan, to je 13. marca, je na seji državnega zbora, potem ko se je Šarec odločal odstopiti, za predsednika 14. slovenske vlade izvoljen Janez Janša. Vlada hitro sprejme ukrepe. Vpeljemo tako imenovani 'lockdown', omejijo se javno življenje, javni prevoz, zbiranje ljudi, uvede se prepoved prehajanja občinskih meja, odprte so le nekatere trgovine, številne dejavnosti se (začasno) zaprejo. Konec marca postanejo obvezne obrazne maske (lahko tudi šal ali ruta) v zaprtih javnih prostorih, v trgovinah pa lahko nakupujemo le, če imamo rokavice. Mnogi jim niso naklonjeni, a vlada je pri tem neomajna. To pa niso bile edine spremembe. Ljudje, ki smo jih pred prihodom nove vlade gledali na malih zaslonih so se hitro zamenjali. Menjava se je zgodila tudi na vrhu NIJZ. Odšla je Pirnatova, pred kamerami pa se je pojavila infektologinja Bojana Beović, ki glede epidemije še danes s strokovno skupino svetuje vladi. Na čelu institucije za javno zdravje se je kot vršilec dolžnosti, torej začasno, pojavil Ivan Eržen. Napovedal je, da se za mandat ne bo potegoval, do vladnih ukrepov pa je bil precej kritičen. Direktorski stol na NIJZ za njim zasede Milan Krek. Belobradi mož je v času boja s koronavirusom zaslovel z izjemno črno izjavo o 90.000 mrtvih, če ne bi bilo ukrepov. Kako je prišel do te številke, je še danes neznanka. Smrtnost virusa je namreč okoli dveodstotna. Če bi zbolel vsak Slovenec, bi torej imeli 42.000 žrtev. Če pogledamo podatke, ki veljajo 18. decembra: 103.555 zaznanih primerov v Sloveniji (v resnici jih je verjetno še precej več, saj mnogi ne zbolijo, so torej asimptomatski) in 2274 umrlih – smrtnost je 2,2 odstotna; če to množimo s številom prebivalcev, ugotovimo, da če bi se okužili vsi Slovenci, statistično gledano, bi našteli 46.200 žrtev novega koronavirusa (če bi želeli priti do Krekovega rezultata, bi smrtnost morala znašati 3,81 odstotka).

Epidemija čas za hitre zaslužke?

Slovenija se je ob prihodu virusa znašla v nezavidljivi situaciji, saj nismo imeli dovolj velike zaloge zaščitne opreme in respiratorjev. Vlada je dejala, da so jim predhodniki pustili prazna skladišča. Zato so stekle hitre nabavne akcije, pomoč so ponujali številni. Sledili so hipni nakupi (se še spomnite Geneplanetovih ventilatorjev, ki jih je strokovna skupina označila za manj primerne za zdravljenje covidnih bolnikov, pa smo jih vseeno kupili, celo toliko, da smo jih na koncu vračali?) ali poskusi nakupov in pa afere, zaradi katerih so se mnogi znašli pod nadzorom pristojnih institucij. Med njimi tudi minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, ki ga preiskuje Nacionalni preiskovalni urad – pri njem izvede tudi hišno preiskavo (ravno te dni je računsko sodišče poslalo osnutek poročila o koronanabavah na 250 straneh, 13 pogodb pa so poslali tudi policiji). Strah v kosti nam je v Sloveniji nagnalo dogajanje v Italiji. Čez zahodno mejo je bilo vsak dan toliko pokojnih, da jih niso zmogli sproti odvažati in pokopavati. Svet so preplavile fotografije številnih krst, vladala je panika, italijanski zdravniki so govorili, da ne zmorejo več.


Počivalšek je nabave opravičeval s tem, da so reševali življenja. A zgodba žvižgača Ivana Galeta je bila nekoliko drugačna. V oddaji Tarča na RTV Slovenija razkrijejo posnetek posredovanja Počivalška za eno od podjetij, česar za druga ni storil.  

Kraje opreme in Toninova zadrega

Naročila zaščitne opreme so preplavila svetovne trge, zato tudi za tisto, kar je bilo naročeno v tujini, ni bilo nujno, da bo res dostavljena oziroma kdaj bo. Država državi je ustavljala dobavo zaščitne opreme, saj so jo potrebovale same. Znani slovenski poslovnež Joc Pečečnik je denimo takrat, ko je Sloveniji prodal nekaj zaščitne opreme, dejal: »Če ne bi imel tako dobrih prijateljev na Kitajskem, ne bi te robe dobil, ker smo jo dobesedno ukradli iz proizvodnje.« V nabavni zgodbi se je v zadregi znašel tudi minister za obrambo Matej Tonin. Če skrajšamo – prišlo je do natega. Tonin je na tiskovki razlagal, da je tovornjak z opremo že v Sloveniji, nato pa ga na cilj kar ni in ni bilo. Na koncu se je izkazalo, da pričakovanih treh milijonov mask ne bo, saj je šlo za prevaro, v primer pa se je vključila tudi policija.


Sloveniji je v težkih trenutkih z donacijo zaščitne opreme na pomoč po posredovanju Aleksandra Čeferina priskočil tudi lastnik Alibabe Jack Ma. Z velikim trudom prebivalstva in požrtvovalnostjo zdravstvenih delavcev, ki so delali v precej slabih razmerah, ponekod tudi z neustrezno opremo, smo prvi val zajezili. V najslabših dneh prvega vala smo imeli 609 aktivnih primerov (danes skoraj 20.000!), nato pa so številke začele padati. Vlada napove konec epidemije, kar nas ponese med države, ki so se najbolje spopadle z epidemijo.

Poletje na Hrvaškem in izbruh v Sloveniji

V statistiko smo po koncu epidemije (no, vsaj prvega dela) imeli izjemno nizke številke. Na dnevni ravni tudi po več dni ni bilo novih pozitivnih primerov. Maske v trgovinah (in zaprtih javnih prostorih) so še vedno obvezne, znebimo se le neugodnih rokavic. Po novem je dovolj le razkuževanje rok. Spet smo lahko prosto hodili naokoli, tudi v tujino, in se vrnili brez karantene, če le država ni bila na rdečem seznamu. A veselje ni trajalo dolgo. Razmere med poletjem se ponekod v tujini že slabšajo. Mešanje ljudi, željnih dopusta, zabave in morja, je naredilo svoje. Na Hrvaškem število okuženih narašča, ukrepi so precej mili, nočno življenje ponekod še živi. Vladna skupina pod taktirko Beovićeve vladi že julija predlaga, da se Hrvaška uvrsti na rdeči seznam. Predloga vlada, ki jo vodi Janša, sploh ni obravnavala. Bližje smo bili začetku šole, bolj je število aktivno okuženih pri nas raslo, tudi število uvoženih primerov iz Hrvaške. Tik pred koncem avgusta Kacin pozove državljane Slovenije, da se vrnejo, sicer bodo morali v karanteno.

Krivulja, ki se ne obrne navzdol

Ne glede na številke, ki so se povečevale, se je šola začela skoraj normalno, vendar ob priporočeni uporabi mask. Nekateri se s tem niso strinjali in so ostro nastopili proti temu, drugi so ukrep sprejeli. Septembra število okužb še vedno narašča, oktobra so številke na novo pozitivnih ogromne. V drugi polovici oktobra v Sloveniji ponovno razglasimo epidemijo. Slovenija krepko preseže pogoje, ki so bili postavljeni za sprejemanje najstrožji ukrepov. Po njih smo lahko posegli, ko incidenca v zadnjih 14 dneh na 100.000 prebivalcev preseže 170, več kot 360 hospitaliziranih in 60 na intenzivni negi (za primerjavo: danes imamo incidenco blizu 1000, okoli 1200 hospitaliziranih in preko 200 ljudi na intenzivni negi). Doleti nas novo zaprtje. Šole zaprejo vrata (pred tem smo krompirjeve počitnice za teden dni podaljšali), restavracije in gostilne ne delajo, možen je le osebni prevzem ali dostava, v trgovine je mogoče le po hrano, v prehrambnih trgovinah pa so deli s tekstilnimi izdelki prepovedani (ne, niti rokavic ali šala ni bilo moč kupiti fizično v trgovini). Številke postanejo tako velike, da epidemiologi stikom ne morejo več slediti. Po domače bi rekli, da je epidemija ušla izpod nadzora. Vlada skuša pogasiti požar. Rast se po sprejemanju ukrepov ustavi, a krivulja se ne obrne navzdol. Prav iz tega razloga so mnogi kritični do vladnih ukrepov, češ da ne dajejo želenega rezultata. Želijo si njihovih sproščanj. Namesto zaostrovanja ukrepov, ki ga je predlagal takratni minister za zdravje Tomaž Gantar (vmes je Desus z novim predsednikom zapustil koalicijo), se vlada odloči, da se bo raje nekoliko približala predlogu Počivalška, ki si je v času, ko je v Sloveniji vsak dan umrlo za avtobus ljudi, želel nekoliko sproščanja.

Decembra še ni konec, pa že imamo največ smrti

Novembra je v Sloveniji umrlo 1127 ljudi, ki so bili okuženi s koronavirusom (od 1490 vseh smrti do konca novembra, kar pomeni, da je bilo skoraj 76 odstotkov vseh smrti novembra). Slovenija postane ena najslabših držav v boju s koronavirusom. Medtem med farmacevtskimi podjetji teče boj, kdo bo prvi razvil cepivo. Med obetavnimi se omenja Pfizerjevo in Biontechovo, ki je v začetku novembra tudi pripravljeno. Sledi postopek pridobivanja dovoljenja. 21. decembra Evropska agencija za zdravila (EMA) po hitrem postopku pogojno odobri cepivo: koristi so po njenem večje od tveganj. Pet dni kasneje (26. decembra) je nekaj tisoč cepiv že v Sloveniji, 27. pa ga prejmejo prvi. Med prvimi, ki ga je prejel, je upokojeni nadškof Franc Kramberger. A kljub novici o cepivu, še pred iztekom december postane mesec z največ smrtmi s covidom od začetka epidemije: od 1. do 28. decembra je v Sloveniji umrlo že 1141 ljudi, ki so bili okuženi s koronavirusom (v celotnem novembru 1127).  


Kdaj se bo zgodba s covidom 19 končala? Virus verjetno ne bo kar izpuhtel, čeprav bi si od dedka Mraza takšnega darila najraje želeli, zato je odgovor verjetno iskati v imunosti ali precepljenosti. Ali bomo to mejo dosegli, pa je druga zadeva. Mnogi bi namreč vbrizgavanje cepiva raje preskočili. Tudi tisti, ki delajo v zdravstvu. Pred kratkim smo preverjali, kakšen je interes za cepljenje med zaposlenimi v zdravstvu, in ugotovili, da je v UKC Ljubljana 36 odstotkov takšnih, ki bi se cepili (do danes je morebiti delež še kaj večji).