Zakaj bi si kdo želel zgraditi svojo kapelo? Zaradi dane zaobljube, ko ga Bog varuje pred slabim, ga v življenju varno vodi skozi preizkušnje, mu po čudežu vrne zdravje ali zaradi česa drugega? Vera mora biti dovolj močna, da človek postavi kapelo, ji vdihne energijo in ji da posvečeno vlogo. Janez Gostinčar je skozi leta gradnje kapele iskal svojo bit, odgovore na vprašanja o življenju, vesolju, nam neznanih dimenzijah tostranstva in onstranstva.
Hitenje ni dobro
»Živim po krščanskem nauku, v katerem sem že zdavnaj našel vse odgovore. Srečen sem in moja kapela je zahvala Bogu za vse, kar imam v življenju. Nočem je sebično čuvati le zase, ampak želim, da postane kažipot za vse tiste, ki še iščejo pravo pot,« je začel pripovedovati Janez.
Na kapelico je pomislil, ko se je poročil. Žena je zamisel o gradnji z vsem srcem podprla, za kar ji je močno hvaležen. »Seveda sem 1999 pridobil vso dokumentacijo za objekt, vključno z gradbenim dovoljenjem. Narobe bi bilo, če bi se mi z gradnjo mudilo. Hitenje ne prinese nič dobrega, še posebno ne dovršenosti. Prav to pa sem želel doseči. Popolnost temelji na znanju, potrpežljivosti in veri v svoje delo in zastavljen cilj. Znanje sem srkal iz vseh let dela doma in v tujini, pogovorov z razgledanimi ljudmi, strokovnih knjig, ogledov brezštevilnih cerkva in drugih svetih objektov. Arhitektura me je vedno zanimala.«
Pa je le na griču
Načrte so po Janezovih predlogah naredili arhitekti podjetja Genius Loci. In kakšno je bilo mnenje Katoliške cerkve o njegovi nameri? »Cerkev ne nasprotuje tovrstnim gradnjam. V Sloveniji je veliko zasebnih kapelic, manjših in večjih. Takrat me je obiskal prof. dr. Jože Kraševec in mi svetoval, da kapelico postavim malo višje v breg, ki žal ni bil več na moji zemlji. Sem se pa zagrel za to, da jo postavim na grič. Ker je bila okrog hiše le dolina, smo nasuli zemljo in drobljenec, vse skupaj temeljito utrdili in zdaj je kapelica res na griču,« se je nasmehnil.
Grič je bil končan leta 2003, takrat je tudi vlil temelje. Ves čas gradnje je sam pripravljal material, armaturo, opaž za stebre, pri betoniranju so mu pomagali otroci, za vsa težja dela pa so imeli dvigalo. Kapela, ki je grajena v neoklasicističnem slogu, ki ga lahko vidimo povsod na Bavarskem, Koroškem in drugod, tudi ljubljanska stolnica ima podobno kupolo, je bila pod streho leta 2009. Čebulaste kupole je izdelal sam, prav tako kritino. Betonske strešnike je izdelal in krivil po meri, vsakega posebej pa privil z nerjavečimi vijaki.
Štukature delajo hčerke
Sedela sva v prijetno topli kuhinji ob veliki mizi, s štedilnika je že dišalo po okusnem kosilu, kajti bližala se je ura, ko pridejo otroci iz šole. Štirje so še osnovnošolci, trije študenti, dva pa sta že zdoma in si ustvarjata družino. Frančišek, Ana, Lucija, Kristina, Tajda, Rebeka, Apasara (Jutranja zarja), Čali in Savitri (Zvesta žena) so imena njunih otrok.
»V notranjosti kapele nas čaka še veliko dela. Na tiho sem si jo želel okrasiti s štukaturami, a nisem verjel, da bi zmogel to zahtevno delo. Prijetno so me presenetile hčerka Lucija pa tudi njene sestre, ki so se lotile filigranskega dela. Maso izdelujemo po receptu iz eksotičnih dežel, spretni prsti deklet pa oblikujejo cvetove, liste, grozde, žitne snope, vence, trakove … V apsidi (oltarni niši) stoji še nedokončan tabernakelj, kor je v obliki ladijskega trupa, glavna kupola je kot modro nebo, posuto z zlatimi zvezdami.« Kako bodo pobarvani vsi štukaturni detajli, še ne ve. Za talno oblogo bi rad našel majhne ploščice, naravni kamen nekako ne spada v kapelo.
Kdaj bo kapela končana in blagoslovljena? »Želim si, da bi se to zgodilo najpozneje čez dve leti. Nekaj dela res še imamo, vem pa, da lahko predvsem čez poletje veliko naredimo, tako da je cilj uresničljiv,« je prepričan.
Skromnost in zmernost
Janez ni le mojster, ampak je izjemno široko razgledan in duhovno bogat človek. Rodil se je leta 1946 v Lazah. Starejši brat je umrl v otroških letih, Janez je odraščal s štirimi sestrami. Pri hiši je bilo prej premalo kot preveč. Končal je avtomehanično, strojno tehnično in višjo pomorsko šolo. »Že od otroštva me je mikalo, da bi šel na ladjo, med letoma 1979 in 1982 sem kot ladijski strojni inženir plul skoraj po vseh svetovnih morjih. Ko sem se vrnil na kopno, sem pol leta hodil v običajno službo, potem pa izkoristil priložnost v Iraku, kjer sem ostal dobra tri leta. Pomorska in iraška izkušnja sta pustili neizbrisno sled v mojem razumevanju življenja. Osnova vseh ver, ki sem jih srečal v tujih deželah, je enaka krščanski – živeti moramo zmerno, skromno in brez napuha. Največja umetnost je prav to, kako najti to srednjo pot.«
Ko se je vrnil domov, se je odločil, da se ne bo zaposlil, ampak se bo poročil in si ustvaril družino. Po nevesto je odšel zelo daleč – na Tajsko. Našel je čedno Mali, ki je pri 21 letih verjela, da jo v Evropi čaka boljše življenje. Prišla je v lepo deželo, rodili so se otroci, domotožje je počasi pojenjalo. »Ljubezen lahko pride tudi pozneje v zakonu. Z možem verjameva, da nama je bilo namenjeno, da se srečava in poveževa v dobrem in slabem,« je v mehki slovenščini in z nasmehom na obrazu odgovorila na moje vprašanje, ali se je poročila iz ljubezni. Že nekaj let se enkrat na leto ali na dve odpravi na Tajsko. Njen dom pa so zdaj Laze. Janez je že osem let v pokoju, pozimi se še kdaj odpravi za nekaj časa na ladjo, poleti pa z otroki za nekaj dni na potovanje po Evropi. Doma nimajo televizije, imajo pa mnogo knjig, naravo in drug drugega. Srečni so.
Dobrodošle zasebne kapele
Kapela je večji zaprt prostor, v katerem se lahko pri bogoslužju zbere določeno število ljudi. Če je v zasebni kapeli oltar, ki je posvečen, lahko škofija izda dovoljenje, da se v njej na določene dneve ali ob izrednih priložnostih opravi tudi maša. Praviloma so blagoslovljene, lahko pa so tudi posvečene in imajo s tem višje cerkveno-pravno varstvo. Sodelovanje med zasebnimi lastniki kapel in župnijami je večinoma zgledno. Zasebna kapela je dobrodošla, še posebno za religiozna opravila soseske, denimo blagoslov velikonočnih jedil, šmarnično pobožnost ipd.
