Pred dnevi je ministrstvo za javno upravo na javni dražbi prodalo 135 kvadratnih metrov veliko in dokaj zanemarjeno ter nevzdrževano stanovanje v mogočni Dukićevi vili, čisto na začetku Rožne doline, če prideš iz središča Ljubljane pod železniško progo proti Primorski. V vili je od konca druge svetovne vojne do smrti leta 1992 živel znameniti slovenski literarni in gledališki kritik, dramaturg, prevajalec, esejist in politik Josip Vidmar. V stanovanju, ki je bilo prodano, je imel nekdanji slovenski kulturni guru spalnico, do leta 1990, ko je za vedno odšla, jo je z njim delila žena, nekdanja operna pevka Nada Vidmar.
Stanovanje je za 200.000 evrov kupil svetovalec slovenskega veleposlaništva v Washingtonu Bojan Žunič, med dražitelji, bilo jih je 12, je bil tudi znani poslovnež Otmar Zorn, ki je odstopil pri izklicni ceni 169.000 evrov. Žunič naj bi se v Slovenijo vrnil čez tri leta, medtem mu bodo stanovanje bržkone adaptirali, v prihodnosti pa si želi mogočno in impozantno stavbo, ki pa jo močno najeda zob časa, s sostanovalci obnoviti v celoti. Vilo so 1975. preoblikovali v stavbo s štirimi stanovanji. V treh danes živijo Vidmarjevi potomci in sorodniki, med njimi tudi hčerka Živa Vidmar, pred upokojitvijo književna urednica pri Cankarjevi založbi.
Spalnica
ciganske ljubice
Arhitekturni kritik Bogo Zupančič v svoji zbirki Usode ljubljanskih stavb in oseb navaja, da je 1911. leta zgrajeno vilo gradbenik Adolf Leo Dukić kupil leta 1931. Mogočno stavbo, v kateri se je rodil znani slovenski dramaturg Andrej Hieng, je kupil od Hiengove matere, ko je bankrotirala. Ekscentrični gradbenik, ki je v današnji Štefanovi ulici v 30. letih prejšnjega stoletja zgradil prve bloke, ki jim še danes pravimo Dukićevi, je vilo prezidal v tri stanovanja z luksuznimi kopalnicami in s centralnim ogrevanjem ter jih tako bogato opremil, da so o njej začele krožiti različne govorice. Ena od verjetnejših se nanaša na spalnico iz dragocenega rožnatega lesa vrtnic, ki so jih gojili za pohištveni les. »To spalnico je kupil podjetnik Dukić za svojo ljubico Ciganko, ki je bila s svojimi opicami in papigami prava ljubljanska znamenitost,« piše v knjigi Zupančič.
Zgodbo o Ciganki, Dukićevi ljubici, mi je pred veliko leti potrdil nekdanji partizan in visoki udbovec Maks Završnik, čigar mati je pospravljala in čistila Dukićevo vilo, vsak dan je prihajala v hišo v Rožni dolini. Ciganka je bila neke vrste spolna sužnja, pokojni Maks je vedel povedati, da naj bi jo bogati gradbenik kupil od ciganske družine iz Bosne. Po italijanski okupaciji leta 1941 se je Dukić spetljal z zagrizeno italijansko fašistko, Ciganka pa mu je ušla s podrejenim, se z njim poročila ter odšla živet v Kraljevico v hrvaškem Primorju. Vila na današnji Cesti 27. aprila 1 mu je bila odvzeta na vojaškem sodišču avgusta 1945, vendar je bil to le manjši del premoženja, ki mu ga je nova država zaplenila. Lastnik vile je postal Prezidij Slovenije (katerega predsednik je bil Vidmar), na desetine stanovanj v Dukićevih blokih pa je končalo v državni lasti. Na procesu je bil Dukić ne le razlaščen, ampak tudi obsojen, zaprt je bil osem let. Ko jih je odsedel, je odšel v Avstrijo, zapravil vse preostalo premoženje in enkrat po letu 1970 v revščini umrl.
Zibelka OF v nemških rokah
Prava Vidmarjeva vila pod Rožnikom v Rožni dolini, le nekaj sto metrov od Dukićeve, v kateri je bila 27. aprila 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta, pa je leta 2015 pristala v lasti nemške države. Za 2,78 milijona evrov je hišo kupilo nemško zunanje ministrstvo, Mestna občina Ljubljana (MOL) predkupne pravice ni uveljavila, saj za to ni imela dovolj denarja v proračunu. Vila je bila do leta 2007 v lasti bankirja Gorazda Jančarja in njegove žene Lare oziroma družbe Besago Anstalt iz davčne oaze Liechtenstein (bržkone v lasti Jančarja), ki je stavbo tudi prodala nemškemu veleposlaništvu. Jančarjeva sta vilo kupila od dedičev široko razvejane rodbine Vidmar, menda jih je bilo okoli 20. Hiša ima od leta 1985 status zgodovinskega spomenika lokalnega pomena. MOL je v letih 2007 in 2008 – glavni financer je bil kajpak Jančar – sofinanciral polovico stroškov obnove fasade in kritine, saj je bila stavba kot kulturni spomenik upravičena do 50-odstotnega sofinanciranja. Za obnovo je občina prispevala približno 150.000 evrov, celotna adaptacija pa je stala bistveno več, ob tem da je načrte zanjo naredila Lara Jančar, ki je arhitektka.
Prva nemška stanovalka v njej (prej je imela vilo v najemu egiptovska ambasada) je bila veleposlanica Anna Elisabeth Prinz, ki je v spomeniško zaščiteni hiši živela že od leta 2013, sprva je bila ta v najemu. Od lani poleti živi v Vidmarjevi vili novi nemški veleposlanik pri nas Klaus Riedel, ki prihaja iz Erlangena na Bavarskem. Zanimivo, da je MOL ostal lastnik polovice spomenika Jožeta Plečnika ustanoviteljem OF, tistega na pločniku pred vilo, druga polovica, obrnjena proti hiši, pa je v lasti Nemčije. Tako MOL kot nemška ambasada in kajpak naša Zveza borcev vzorno skrbijo za spomenik in njegovo okolico, kar se dolga desetletja ni dogajalo. Čez nekaj tednov, 27. aprila, bo nemški veleposlanik zanesljivo spet položil pred njega cvetje, prav tako bosta to – na veliko žalost nekaterih pri nas – storila angleška veleposlanica in ameriški veleposlanik, predstavnika naših zmagovitih zaveznic v drugi svetovni vojni.
Civilna iniciativa za sonaravni razvoj
|
